TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V primeru, ko predlaga upnik (tožeča stranka) izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve do dolžnika (tožene stranke), mora izkazati tako obstoj predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ – verjetnost, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kot tudi eno od predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Slednje ni potrebno v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (četrti odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje je vprašanje nastanka težko nadomestljive škode upniku (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) zanemarilo in nekritično prezrlo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da je nepremičnina, ki je predmet tega pravdnega postopka, skupno premoženje toženih strank in da je delež prvega toženca edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za realizacijo terjatve, ki je zapadla v plačilo že v letu 2012. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Ker gre za edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za poplačilo svoje terjatve, je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da hujše neugodne posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe niso izkazane.