TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Upoštevaje v točki 21 te obrazložitve izpostavljeno tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve ter zaključke sodišča prve stopnje, se kot pravilna izkaže presoja v točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb, iz katerih bi (ob podreditvi pod materialno pravo) bilo mogoče zaključiti, da je z domnevnim poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda za napajanje Občine Z. in vodovodnega priključka do bližnje farme F. ter bližnjih hiš, škoda nastala prav tožeči stranki, ne pa morebiti kateremu drugemu subjektu, oziroma ni podala trditev o dejstvih, iz katerih bi sledil zaključek, da je bilo s poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda in vodovodnega priključka poseženo prav v premoženjsko sfero tožeče stranke. Tožeča stranka po pravilni razlagi izpodbijane odločbe ni navedla ne dejstev ne pravnih podlag, ki jih sodišče ne pozna po uradni dolžnosti (npr. pravnih poslov), iz katerih bi sledilo, da je prav ona dolžna zagotavljati pitno vodo Občini Z. oziroma občanom Občine Z. in bližnji farmi F. ter bližnjim hišam, zaradi česar je oziroma bodo stroški popravila oziroma ponovne vzpostavitve vodovoda in priključka, ki predstavljajo navadno škodo, bremenili prav njo. Sodišče prve stopnje se v tem kontekstu pravilno sklicuje na načelo popolne odškodnine, v skladu s katerim se oškodovancu prisodi odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Za sklepčnost tožbe je torej bistveno, da tožeča stranka opiše dejansko stanje poškodovane oziroma uničene stvari ter njeno vrednost pred škodnim dogodkom in dejansko stanje poškodovane oziroma uničene stvari in njeno vrednost po škodnem dogodku ter ob zaključku glavne obravnave. V primeru, če je stvar samo poškodovana, mora zatrjevati tudi aktivnosti v smeri sanacije poškodb oziroma stroškov za njeno sanacijo, pri čemer jih mora količinsko opisati. Še toliko bolj to velja v primeru, ko nasprotna strank posebej izpostavi, da zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne more pripraviti obrazloženega ugovora oziroma učinkovite obrambe. Šele, ko tožeča stranka takšne trditve poda, lahko sodišče pravno pomembna dejstva ugotavlja v dokaznem postopku (tudi z imenovanjem sodnega izvedenca). Tega tožeča stranka ni storila. Navedla je le, kolikšen naj bi bil okvirni strošek sanacije, kaj pa ta strošek zajema, kakšna dela in kolikšni naj bi bili stroški teh del, pa ni pojasnila, pa čeprav se je v vlogi z dne 29. 10. 2018 sklicevala na dejstvo, da je bil za celoten poseg vzpostavitve prejšnjega stanja izdelan popis del in materiala. V tem kontekstu je treba poudariti, da ne more biti izvedenec tisti, ki bo ugotavljal, katera dela so ali bodo potrebna za sanacijo, ampak mora to dolžnost v prvi vrsti, v okviru trtditvenega bremena, da sploh lahko oblikuje višino zahtevka, izpolniti stranka. Tožeča stranka je v tožbi navedla le, da so stroški sanacije vodovodnega omrežja na F. ocenjeni na 142.267,32 EUR, teh svojih navedb pa kasneje (niti z vlogo z dne 29. 10. 2018, na katero se sklicuje v pritožbi) ni ustrezno dopolnila, pa čeprav se je v tej vlogi, kot je že bilo omenjeno, sklicevala na izdelan popis del in materiala. Glede na navedeno ne drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka v vlogi z dne 29. 10. 2018 natančno popisala škodo, ki ji je nastala zaradi poplavnega dogodka.