TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka in prva toženka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v zvezi s tem, na kakšen način je treba odpraviti napako in kakšni stroški so za to potrebni, trditveno in dokazno breme na tožeči stranki.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 6. 3. 2020 kršilo določbe ZPP, ker bi moralo namesto dopisa izdati sklep s pozivom k plačilu predujma. Tak sklep je sodišče prve stopnje že izdalo. Po prejemu odgovorov, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v prejšnji točki, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za razveljavitev sklepa z dne 20. 1. 2020 in za izdajo drugačnega sklepa. Tožnica pa tudi sama ugotavlja v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju le razpisalo narok za glavno obravnavo dne 15. 9. 2020, kar pomeni, da ni mogla pričakovati, da bo glede na njen odziv izdalo še nov sklep s pozivom k doplačilu predujma v drugačni višini od višine predujma, h kateri je bila pozvana s sklepom z dne 20. 1. 2020 (torej za doplačilo še v višini 2.000,00 EUR). Pritožnica ni prepričala pritožbenega sodišča, da bi se glede na vsebino njenega dopisa moralo sodišče prve stopnje zadovoljiti s plačanim predujmom tožnice in tretje toženke v višini 1.000,00 EUR, nato pa glede višine dejanskih stroškov po opravljenem izvedeniškem mnenju in po priglasitvi in priznanju končnih stroškov izvedenca pravdnima strankama naložiti, da manjkajoče stroške plačata, tako kot ima možnost to storiti v skladu z določbo 242. člena ZPP. Njeno stališče, da ji z odgovorom sodišču na njegov poziv, ni mogoče ničesar očitati, je pravilno. Vendar tudi sama nima podlage za kakršenkoli očitek sodišču prve stopnje, da ni postopalo pravilno, ko je poskušalo z dodatno komunikacijo stranke pravdnega postopka spodbuditi k založitvi predujma za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem, kljub temu, da v roku za doplačilo predujma tega ni nobena izvedla.

Navedb prve toženke v odgovoru na pritožbo, s katerimi je nasprotovala zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dokazala svojih trditev, da za stvarno napako sama ni odgovorna in da je zmotno stališče o solidarni odgovornosti toženk za plačilo, pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ni obravnavalo, ker se tudi ni bilo dolžno opredeliti do dejanskih vprašanj, ki se nanašajo na ugotovljeno stvarno napako in vzroke za nastale razpoke. Zato je ocenilo, da stroški odgovora na pritožbo glede na njeno vsebino niso bili potrebni za rešitev pritožbe (155. člen ZPP) ter jih zato ni naložilo v plačilo pritožnici.