TFL Vsebine / TFLGlasnik

Osebni stečaj in odpust obveznosti sta, čeprav oba že antična instituta, v svojem bistvu povsem ločena postopka, ki bi lahko brez vsakršnih težav obstajala eden brez drugega. Namen osebnega stečaja je enak namenu stečaja nad pravno osebo, torej oblikovanje skupnega foruma, v katerem se upnikom, na zakonsko urejen način, poplačajo terjatve. Postopek odpusta obveznosti po drugi strani predstavlja poseben postopek, v katerem pravni red prezadolženi fizični osebi, brez soglasja upnikov, omogoči odpust njenih obveznosti do upnikov. Pravna ureditev postopka odpusta dolga je med primerjalnimi pravnimi redi zelo različna. Od tradicionalno dolžniku izjemno prijaznega sistema v ZDA, kjer v praksi ovir za odpust dolga praktično ni, do številnih pravnih redov, ki odpusta obveznosti sploh ne poznajo ali pa zanj določajo stroge pogoje oziroma omejitve tako pri vprašanju kdaj je odpust sploh dovoljen, kot tudi v obsegu samega odpusta.

Osebni stečaj lahko razumemo kot: (a) deviantno ravnanje, (b) možnost novega začetka ali (c) del prava socialne varnosti.

Tradicionalno gledanje na prezadolženost je povezano predvsem z veliko stigmo za prezadolženega posameznika in z njegovim ostrim kaznovanjem. Sistemi oziroma kulture, ki prezadolženost enačijo z deviantnostjo, odpustu dolga seveda niso naklonjeni in ga sistemsko zavračajo ali pa vsaj izjemno omejujejo.

Modernejši pogled na prezadolženost je na eni strani povezan z idejo t. i. novega začetka in na drugi strani s paradigmo varstva potrošnika. Ideja osebnega stečaja kot posebnega mehanizma v okviru varstva potrošnikov temelji na psiholoških študijah, ki dokazujejo, da ljudje sistemsko podcenjujejo bodoča tveganja, ki so povezana z današnjim trošenjem ali investiranjem. Podcenjevanje tveganja v povezavi s paradigmo potrošniške družbe, ki lahko obstaja samo, če ljudje (ne)kontrolirano trošijo, seveda nujno potrebuje sistemski izhod iz prezadolženosti. Takšen izhod ponuja osebni stečaj. Na drugi strani moderna družba v želji po gospodarskem razvoju sistemsko spodbuja podjetništvo in s tem nujno povezana tveganja v primeru neuspeha. Vsota negativnih učinkov neuspešnih podjetniških podjemov je po mnenju takih družb manjša, kot so pozitivni učinki uspešnih podjetniških zgodb. Osebni stečaj in z njim povezan odpust dolga sta v takih sistemih učinkovit in pravzaprav edini delujoč sistem za omogočanje druge možnosti in za aktivno spodbujanje podjetništva.

Za nekatere pravne sisteme možnost osebnega stečaja in sistem odpusta dolga nadomešča pridobitve socialne države. Primerjalni pogled pokaže, da imajo države s šibkejšim sistemom socialne varnosti bolj liberalne ureditve osebnega stečaja in obratno. V takih sistemih država s pravno ureditvijo breme socialne države prenese na zasebne upnike, ki izgubijo možnost uveljavljanja terjatev zoper prezadolžene (socialno ogrožene) posameznike, ki praviloma postanejo insolventni zaradi posledic različnih socialnih dogodkov, kot so izguba službe, bolezen, starost ipd.

Vsak pravni red mora pri ureditvi postopka osebnega stečaja zato na prvem mestu jasno in nedvoumno definirati, kaj je namen osebnega stečaja in postopka odpusta obveznosti. Pravni sistem s tem postavi osnovne mejnike pri določanju (a) komu, (b) kdaj in (c) v kakšnem obsegu moramo, kot pravno urejena družba, odpuščati obveznosti svojim dolžnikom.

Povedano drugače, ker zloraba nekega instituta pomeni, da je institut uporabljen v nasprotju z njegovim namenom, lahko o zlorabi osebnega stečaja govorimo šele takrat, ko dosežemo soglasje o tem, kaj sploh je namen osebnega stečaja oziroma postopka odpusta obveznosti.

V slovenskem okolju osebni stečaj še vedno predstavlja veliko stigmo. Raziskava Eurobarometer tako pokaže, da smo Slovenci v okviru EU še vedno najmanj naklonjeni ideji, da bi insolventnemu podjetniku omogočili drugo možnost. Posledično na prezadolžene podjetnike še vedno gledamo zelo sumničavo in dejstvo insolventnosti še vedno močno povezujemo z deviantnostjo oziroma osebne stečaje povezujemo z možnostjo potencialnih zlorab. Na drugi strani smo kot družba izjemno solidarni do ljudi iz t. i. socialnega dna. To jasno izhaja tudi iz sicer še neobjavljene raziskave N. Mulec (2016), ki ugotavlja, da sodišča, v povprečju, sicer izjemno slabo obrazložijo odmero dolžine preizkusne dobe v postopku odpusta obveznosti, a je iz redkih obrazloženih sklepov vendarle mogoče razbrati, da sodišča krajšo preizkusno dobo odmerjajo bolnim in invalidnim osebam, osebam z dolžnostjo preživljanja mladoletnih otrok in starejšim osebam. Na drugi strani najdaljše preizkusne dobe sodišče odmerja mladim in zdravim posameznikom, brez družine. Na določitev dolžine zelo pomembno vpliva tudi višina terjatve, čeprav vsaj zakonsko, to ni kriterij za določitev dolžine preizkusne dobe. Višja kot je terjatev, daljše je odmerjeno preizkusno obdobje. Rezultati so z vidika naše kulture in razmišljanja sicer pričakovani, a kažejo na specifično razumevanje namena postopka odpusta obveznosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!