TFL Vsebine / TFLGlasnik

Uredba (EU) 2023/1543 in Direktiva (EU) 2023/1544

Sistemi za čezmejni dostop do elektronskih dokazov temeljijo na dveh različnih izhodiščih. Na eni strani je medsebojna pravna pomoč (angl. mutual legal assistance – MLA), ki se opira na tradicionalne čezmejne prošnje za pomoč s široko možnostjo zavrnitve. Temelji na vrsti konvencij, in sicer Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Konvencija MLA Sveta Evrope) iz leta 1959¹ in njenih dopolnilnih protokolih,²Konvenciji o kibernetski kriminaliteti³ in njenih dopolnilnih protokolih⁴ ter za EU še na Konvenciji, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji, o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU (Konvencija MLA EU) iz leta 2000⁵ ter njenem dodatnem protokolu iz leta 2001.⁶

Na drugi strani je pristop vzajemnega priznavanja (angl. mutual recognition) znotraj EU, ki izhaja iz 82. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in temelji na okvirnih sklepih, direktivah in uredbah.⁷ Ta pristop vključuje čezmejne odredbe, ki državi izvršitve nalagajo stroge roke z omejeno možnostjo zavrnitve. Pri tem je EU glede telekomunikacijskih elektronskih dokazov predrugačila vzajemno priznavanje. Tako več nista predvidena dva pravosodna organa, in sicer v odreditveni in izvršitveni državi (npr. Direktiva 2014/41/ EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah - EPN⁸), temveč se uvaja sistem neposrednih čezmejnih zahtev med pravosodnim organom v eni državi članici in ponudnikom storitev v drugi.

V nadaljevanju bo prikazan sistem iz Uredbe (EU) 2023/1543 o evropskem nalogu za posredovanje in evropskem nalogu za zavarovanje elektronskih dokazov v kazenskih postopkih ter za izvrševanje zapornih kazni po kazenskem postopku⁹ (na podlagi člena 82 PDEU) in Direktive (EU) 2023/1544 o določitvi harmoniziranih pravil o imenovanju imenovanih poslovnih enot in pravnih zastopnikov za namen zbiranja elektronskih dokazov v kazenskih postopkih¹⁰ (na podlagi členov 53 in 62 PDEU).¹¹ Gre za t. i. »paket o e-dokazih«. V prispevku bodo obrazloženi glavni vidiki tega sistema glede področja uporabe, vrste elektronskih dokazov, pogojev za izdajo, zavrnitvenih razlogov in pravnih sredstev. Nov sistem uvaja ekstrateritorialnost s tem, ko uvaja presumpcijo, da so ponudniki iz tretjih držav evropski ponudniki, in od njih zahteva imenovanje posebnega zastopnika.¹² S tem pa odpira vrsto kompleksnih pravnih vprašanj.¹³

1. Obseg in vrste elektronskih dokazov

Sistem je namenjen izključno uporabi v kazenskih postopkih stricto sensu. Uporablja se tudi za pravne osebe, ne glede na različne nacionalne sisteme glede njihove kazenske odgovornosti. Omejen je na zgodovinske telekomunikacijske podatke in ne vključuje prestrezanja v realnem času. Med zakonodajnimi pogajanji je bil obseg sistema razširjen na iskanje oseb, ki so pobegnile, pod pogojem, da odločitev ni bila izdana v nenavzočnosti in da se odredba nanaša na pridržanje za vsaj štiri mesece.¹⁴ Pri tem pa je uporaba termina »e-dokazi « zavajajoča, saj instrument ne pokriva vseh elektronskih dokazov, temveč le določeno vrsto informacij. Tudi termin »dokaz« je zavajajoč, saj bo dokazna vrednost informacij presojena šele pred sodišči države izdajateljice. Sistem obsega elektronske komunikacijske storitve, storitve internetnih domenskih imen in številk IP ter druge storitve informacijske družbe, ki omogočajo komunikacijo med uporabniki teh storitev ali shranjevanje ali drugačno obdelavo podatkov v imenu uporabnikov. ¹⁵ Kategorije telekomunikacijskih podatkov, ki so zajeti, vključujejo podatke o naročnikih, prometne (meta) podatke in vsebinske podatke, pri čemer so zajeti samo zgodovinski telekomunikacijski podatki. ¹⁶ Prvoten predlog Komisije je predvideval novo kategorijo, imenovano »podatki za dostop«, kot podatki med naročniškimi in prometnimi podatki, ki so se nanašali na IP-naslove in nekatere druge identifikatorje. Ta kategorija ni bila vključena v končno besedilo, da bi se ohranile jasne ločnice med klasičnimi kategorijami podatkov. Kljub temu se uvajajo posebna pravila za »podatke, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika«, a ne kot za novo kategorijo, ki predvsem vključuje IP-naslove, izvorna vrata in časovni žig.

2. Pristojni organi

Uredba uvaja harmonizacijo glede organov izdajateljev. Organ, izdajatelj za podatke o naročnikih in »podatke, ki se zahtevajo izključno za identifikacijo uporabnika«, mora biti tožilec¹⁷ ali sodnik. V primeru prometnih in vsebinskih podatkov pa mora biti sodnik.¹⁸ Če organ izdajatelj ni takšen, kot zahteva kategorija podatkov, se mora izvesti postopek validacije, podoben kot pri evropskem preiskovalnem nalogu.¹⁹ Pri tem lahko pomagajo centralni organi, a le glede administrativnih nalog, povezanih s prenosom ali prejemom nalogov, potrdil in obvestil. Uredba določa poseben postopek za »nujne primere «. V takem primeru se lahko evropski nalog za posredovanje naročniških podatkov ali podatkov, zahtevanih izključno za identifikacijo uporabnika, ali evropski nalog za zavarovanje izda brez predhodne validacije. Organ izdajatelj je dolžan brez nepotrebnega odlašanja pridobiti naknadno validacijo, najpozneje v 48 urah. Organ izvršitelj je organ v državi izvršiteljici, ki je, v skladu z nacionalnim pravom te države, pristojen, da od organa izdajatelja v vednost ali izvršitev v skladu s to uredbo prejme evropski nalog za posredovanje in potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje ali evropski nalog za zavarovanje in potrdilo o evropskem nalogu za zavarovanje.²⁰ Vendar je bistveno, da je organ izvršitelj primerljive narave kot tisti, ki bi obravnaval podoben nacionalni ukrep, da se preprečijo morebitna notranja ustavna vprašanja.²¹ Nekatera vprašanja se lahko pojavijo v primerih, ko država izdajateljica ne zahteva sodnega dovoljenja (npr. za IP- naslove), država izvršiteljica pa ga. Tega uredba v celoti ne razreši in obstaja nevarnost konflikta med višjimi nacionalnimi ustavnimi standardi za poseg v zasebnost ter nižjimi standardi EU, t. i. »solange« konflikta.²²

3. Pogoji za izdajo

Uporabljata se dva glavna pogoja, kot v primeru izdaje evropskega preiskovalnega naloga, in sicer sorazmernost ter prepoved forum shoppinga; nalog bi se torej lahko izdal pod enakimi pogoji kot v podobnem domačem primeru. Pri tem organ izdajatelj pazi tudi na obstoj morebitne imunitete in privilegijev. Nalog za posredovanje podatkov o naročnikih in podatkov, zahtevanih izključno za identifikacijo uporabnika, ali nalog za zavarovanje se lahko izda za vsa kazniva dejanja. Medtem se nalog za posredovanje prometnih in vsebinskih podatkov lahko izda samo za kataloška kazniva dejanja, in sicer za:

• kazniva dejanja, za katera je v državi izdajateljici predpisana zaporna kazen vsaj treh let;
• kazniva dejanja, ki so v celoti ali delno storjena s pomočjo informacijskega sistema: goljufije in ponarejanje brezgotovinskih plačilnih sredstev, spolna zloraba in spolno izkoriščanje otrok ter otroška pornografija, napadi na informacijske sisteme;
  • boj proti terorizmu;
  • izvršitev najmanj štirimesečne zaporne kazni ali varnostnega ukrepa odvzema prostosti, izrečenih na podlagi kazenskega postopka z odločbo, ki ni bila izdana v nenavzočnosti, v primerih, kadar je obsojena oseba na begu, za prej navedena kazniva dejanja.²³

Nalog se pošilja prek potrdila, in sicer potrdila o evropskem nalogu za posredovanje in potrdila o evropskem nalogu za zavarovanje, priloženih k uredbi. Vrsta informacij se razlikuje glede na to, ali je prejemnik ponudnik storitev ali njegov pravni zastopnik ali organ izvršitelj. Po potrebi je treba potrdilo prevesti v uradni jezik Unije, ki ga naslovnik sprejema, oziroma uradni jezik države izvršiteljice.²⁴ Glede prenosa potrdil je predviden decentraliziran IT-sistem, med prehodnim obdobjem pa se uporabljajo najprimernejša alternativna sredstva, ob upoštevanju potrebe po zagotovitvi hitre, varne in zanesljive izmenjave informacij.²⁵

4. Pristojnosti ponudnika storitev

Prejemniki nalogov v sistemu e-dokazov so bodisi »poslovna enota« ali »pravni zastopnik« ponudnika storitev, torej zasebniki.²⁶ Glede na ekstrateritorialni obseg sistema e-dokazov ta obvezuje tudi ponudnike iz tretjih držav, ki ponujajo storitve znotraj Unije, vendar tam nimajo poslovne enote. Za te ponudnike je bil z direktivo uveden koncept »pravnega zastopnika«, ki ga mora imenovati ponudnik iz tretje države (enega ali več). Načeloma je naslovnik nalogov tisti, ki deluje kot upravljalec podatkov, z nekaterimi izjemami.²⁷ Ena izmed kritik celotnega sistema je, da zasebnim ponudnikom daje pooblastila javnih organov. Tako lahko ponudnik oziroma njegov zastopnik obvesti organ, ki je izdajatelj, in po potrebi organ, ki je izvršitelj, da bi izpolnitev potrdila lahko posegala v imunitete ali privilegije ali pravila o omejitvi kazenske odgovornosti, ki se nanašajo na svobodo tiska ali svobodo izražanja, da ne more izpolniti svoje obveznosti, ker je potrdilo nepopolno, vsebuje očitne napake ali ne vsebuje dovolj informacij, ali da ne more izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, ki niso pripisljive naslovniku.²⁸ Prav tako lahko ugovarja izvršitvi iz naslednjih razlogov: neustrezen organ izdaje, nalog ni bil izdan za dejanje, za katero se lahko izda, izpolnitev je bila nemogoča zaradi okoliščin, za katere naslovnik ni odgovoren, ali ker potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje vsebuje očitne napake, nalog za posredovanje se ne nanaša na podatke, ki jih shranjuje ponudnik storitev, storitev, ki jo ponuja naslovnik, ni zajeta v tej uredbi, zahtevani podatki so zaščiteni z imunitetami ali privilegiji ali zaradi varstva človekovih pravic.²⁹

5. Domači primeri proti nedomačim

Prometni in vsebinski podatki so nadalje razvrščeni na podlagi tega, ali se nanašajo na »domači« ali »nedomači « primer. V zvezi s tem se uvaja ekstrateritorialnost, saj se pod pojem »domači« uvršča tudi primere, v katerih so podatki na ozemlju druge države članice. ³⁰ Naravo primera določi organ izdajatelj na podlagi utemeljenih razlogov, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, se izvršuje ali bo verjetno storjeno v državi izdajateljici in oseba, katere podatki se zahtevajo, prebiva v državi izdajateljici.³¹ Ta merila so nejasna, vsebujejo zgolj podrobnosti, podane v uvodnih izjavah uredbe. Prvo merilo upošteva kraj storitve kaznivega dejanja v skladu z zakonodajo države izdajateljice, pri čemer priznava, da se nacionalne kazenske zakonodaje lahko uporabljajo ekstrateritorialno, na primer na podlagi načela univerzalnosti. Koncept »prebivališča «, kot drugo merilo, se ne določa nujno po uradnih dovoljenjih za prebivanje, ampak preko dejanskega, objektivnega ocenjevanja od primera do primera s strani države izdajateljice. To ocenjevanje upošteva, ali je posameznik določeno državo članico naredil za svoje običajno središče interesov ali namerava to storiti. Indikatorji vključujejo posedovanje osebne izkaznice ali dovoljenja za prebivanje, namero za naselitev, stabilno prisotnost, družinske ali ekonomske vezi, registrirano vozilo ali bančni račun. Kratek obisk, počitnice ali lastna počitniška nastanitev ali podobno bivanje v državi izdajateljici brez druge pomembne povezave ni dovolj za določitev prebivališča v tej državi članici.³² Razlikovanje med kategorijami podatkov in primerov kot »domačih« ali »nedomačih« vpliva na pravno varstvo prizadete osebe v državi izvršiteljici.

6. Vrste postopkov

Obstajajo naslednje možnosti postopanja:

1. običajni primer pri pridobivanju podatkov o naročnikih in podatkov, ki se zahtevajo izključno za identifikacijo uporabnika,
2. običajni primer pri pridobivanju prometnih in vsebinskih podatkov v »domačem primeru«,
3. običajni primer pri pridobivanju prometnih in vsebinskih podatkov v »nedomačem primeru«,
4. nujni primeri.

6.1. Pridobivanje podatkov o naročnikih in podatkov, ki se zahtevajo izključno za identifikacijo uporabnika, ter zavarovanje podatkov

Pri teh podatkih se prenos izvede neposredno med ponudnikom (ali njegovim pravnim zastopnikom) in organom izdajateljem, brez obvestila organu izvršitelju. Ponudnik mora podatke prenesti organu izdajatelju v roku 10 dni za običajne primere in 8 ur za nujne primere. Organ izvršitelj se vključi samo, če ponudnik ne izpolni svoje obveznosti na podlagi posebnega postopka za izvršitev.³³

6.2. Običajni primer pri pridobivanju prometnih in vsebinskih podatkov v domačem primeru

Postopek za prometne in vsebinske podatke v primeru, ki se šteje za »domačega«, sledi prvi kategoriji (kot je bilo že opisano). Organ izvršitelj v državi, v kateri je ponudnik, ni vključen. Namesto tega je ponudnik odgovoren za to, da podatke neposredno prenese organu izdajatelju v roku, ki v običajnih okoliščinah ne presega 10 dni. Organ izvršitelj v drugi državi se vključi samo, če ponudnik nalogu nasprotuje.

6.3. Običajni primer pri pridobivanju prometnih in vsebinskih podatkov v nedomačem primeru in postopek, v katerem se organ, ki je izvršitelj, obvesti o razlogih za zavrnitev

V primerih, ki vključujejo »nedomače« prometne in vsebinske podatke, je predviden poseben postopek, podoben postopku pri evropskem preiskovalnem nalogu. V tem primeru se organ izvršitelj naslovi preko uradnega obvestila.³⁴ Vendar njegova formalna odobritev ni potrebna za nadaljevanje postopka. Če organ izvršitelj v določenem roku ne odgovori, se njegov molk razlaga kot soglasje. To pomeni, da mora ponudnik storitev počakati 10 dni na morebitno obvestilo organa izvršitelja, preden ukrepa, razen če je obveščen prej. Organ izvršitelj lahko uveljavi enega od zavrnitvenih razlogov, navedenih v uredbi. Medtem ko Okvirni sklep 2002/584/PNZ o evropskem nalogu za prijetje in predajo (ENPP) in predajo vzpostavlja obvezne in fakultativne razloge, so kasnejši instrumenti vzajemnega priznavanja, npr. Direktiva 2014/41 o EPN, te obravnavali kot fakultativne. Uredba uporablja formulacijo »oceni informacije iz naloga in, kadar je ustrezno, navede enega ali več naslednjih razlogov za zavrnitev«, kar kaže, da obstajajo okoliščine, ko je uveljavitev določenega zavrnitvenega razloga neizbežna. ³⁵ Obseg zavrnitvenih razlogov je ožji kot pri ENP. Zavrnitveni razlogi so omejeni na imunitete in privilegije na podlagi prava države izvršiteljice, varstvo človekovih pravic, ne bis in idem in odsotnost dvojne kaznivosti, z izjemo 32 kaznivih dejanj. Pri tem pa klavzula o zavrnitvi zaradi kršitve človekovih pravicah določa, da »v izjemnih primerih na podlagi konkretnih in objektivnih dokazov obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da bi izpolnitev naloga v posebnih okoliščinah zadeve pomenila očitno kršitev zadevne temeljne pravice, kot je določena v členu 6 PEU in Listini«.³⁶

6.4. Nujni primeri

Kot nujne so opredeljene okoliščine, ko je življenje, telesna celovitost ali varnost osebe neposredno ogrožena ali ko je neposredno ogrožena kritična infrastruktura, kot je opredeljena v točki (a) člena 2 Direktive 2008/114/ES, kadar bi njena okvara ali uničenje neposredno ogrozilo življenje, telesno celovitost ali varnost osebe, vključno z resnimi posledicami za osnovno oskrbo prebivalstva ali izvajanje temeljnih funkcij države. ³⁷ V takih primerih je določen skrajšan rok 8 ur, v primerjavi s standardnim 10-dnevnim rokom. Ta pospešen časovni okvir velja tudi v nedomačih primerih za prometne in vsebinske podatke, kjer je potrebno naknadno obvestilo, po katerem ima država izvršiteljica 96 ur časa, da bodisi ugovarja uporabi podatkov in zahteva njihov izbris ali pogojno soglaša z njihovo uporabo.³⁸

7. Kolizija med pravom EU in pravom tretjih držav

Nov sistem zavezuje tudi ponudnike storitev iz tretjih držav, ki ponujajo storitve v EU, tudi če so podatki shranjeni zunaj EU. To odpira možnost kolizije med tem sistemom in pravom tretjih držav, zato je za evropske naloge za posredovanje predviden poseben postopek, ne pa tudi za naloge za zavarovanje. Če ponudnik ali njegov pravni zastopnik v 10 dneh po prejemu naloga ugotovi, da bi izpolnitev kršila obveznosti po pravu tretje države, mora podati obrazložen ugovor. Po predložitvi ugovora mora organ izdajatelj nalog ponovno oceniti. Če se odloči vztrajati, mora zahtevati sodno presojo v državi izdajateljici. Ta postopek ustavi izvrševanje naloga, pri čemer so roki določeni z nacionalnim pravom in niso predmet usklajevanja. Pristojno sodišče oceni, ali je podana kolizija, pri čemer upošteva več dejavnikov, npr. interes, ki ga ščiti ustrezno pravo tretje države, stopnjo povezanosti med kazenskim primerom in obema pravosodnima območjema, stopnjo povezanosti med ponudnikom storitev in tretjo državo, interese države pri pridobivanju dokazov itd.³⁹

8. Pravna sredstva

Uredba določa pravna sredstva za prizadete osebe (bodisi osumljence ali tretje osebe) izključno v zvezi z evropskimi nalogi za posredovanje, ne pa tudi za primere zavarovanja. Če je prizadeta oseba osumljenec ali obtoženec, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev med kazenskimi postopki, kjer so podatki uporabljeni. Ta določba ne vpliva na druga pravna sredstva, ki so na voljo po nacionalnem pravu, ali pravna sredstva za varstvo podatkov po Uredbi (EU) 2016/679 (Splošna uredba o varstvu podatkov) in Direktivi (EU) 2016/680. Glede razmejitve pravnih sredstev med državo izdajateljico in državo izvršiteljico pristop odraža sistem evropskega preiskovalnega naloga. Vsebinsko izpodbijanje zakonitosti ukrepa, vključno z nujnostjo in sorazmernostjo, se mora opraviti v državi izdajateljici v skladu z njenim nacionalnim pravom, brez poseganja v jamstva temeljnih pravic v državi izvršiteljici. Posamezniki morajo biti pravočasno obveščeni o svoji pravici do pravnega sredstva, pri čemer je treba upoštevati zahteve glede zaupnosti in učinkovitost pravnega sredstva. Poleg tega uredba uvaja zametek testa poštenosti za ocenjevanje dopustnosti dokazov, s sklicevanjem na »spoštovanje pravic obrambe in poštenosti postopka«.⁴⁰ A kljub temu glavni poudarek še zmeraj ostaja na nacionalnih pravilih glede čezmejne dopustnosti dokazov, ob upoštevanju minimuma EKČP, harmonizacijskioh direktiv EU, judikature Sodišča EU⁴¹ in nacionalnih ustavnih standardov.⁴²

9. Sklep

Članek je namenjen kratkemu prikazu novega sistema EU glede e-dokazov. Pri tem iz prikaza izhaja kompleksnost sistema, zato se postavlja vprašanje, ali bo nov sistem z vidika pridobivanja e-dokazov res hitrejši, pri čemer bo tehnično usposobljen šele 2026. Prav tako so bila že nakazana nekatera odprta vprašanja, kot so umetna opredelitev »domačega« primera, ekstrateritorialnost, možnost konflikta med pravom EU in nacionalnimi ustavami z vidika višje ravni varstva človekovih pravic, konflikti s tretjimi državami, problemi vladavine prava v nekaterih državah članicah EU, odsotnost skupnih pravil glede dopustnosti dokazov, problematika organa odrejanja dostopa do IP-naslovov itd.

Glede na navedeno bo čas pokazal, ali bo tak sistem upravičil pričakovanja, in zlasti, ali je tudi posameznika in njegovo pravico do zasebnosti sposoben ustrezno varovati pred zlorabami. V današnjem tehnološkem času se namreč pomen pravice do zasebnosti bistveno spreminja in ta postaja ena temeljnih pravic, s katero se kaže stopnja demokratičnosti in varstva človekovih pravic posamezne družbe.

^* Mnenje, izraženo v tem članku, je osebno mnenje avtorja, in ne nujno mnenje institucije, v kateri je zaposlen.

¹ ETS, št. 30, 1959.

² ETS, št. 99, 1978, in ETS, št. 182, 2001.

³ ETS, št. 185, 2001.

⁴ ETS, št. 189, 2003, in ETS, št. 224, 2022.

⁵ UL EU C 197, 12. 7. 2000, str. 3.

⁶ UL EU C 197, 12. 7. 2000, str. 1.

⁷ Prvi instrument je bil evropski nalog za prijetje in predajo. Glej podrobneje Erbežnik, A., in Dežman, Z.: Uvod v kazensko procesno pravo RS in EU, 2022, str. 347‒350 in 409‒410.

⁸ UL EU L 130, 1. 5. 2014, str. 1.

⁹ UL EU L 191, 28. 7. 2023, str. 118.

¹⁰ UL EU L 191, 28. 7. 2023, str. 181.

¹¹ Posledično tudi drugačna terminologija, npr. namesto »odreditvena država« se uporabi »država izdajateljica« ter namesto »izvršitvena država« se uporabi »država izvršiteljica«.

¹² Glej tudi Erbežnik, A.: A new EU system on cross-border gathering of e-evidence – analysis and open questions, Dignitas, št. 98/2023, str. 47‒72; Bonačić, M.: Pristup elektroničkim dokazima: na putu prema novom modelu kaznenopravne suradnje u EU, Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, 2021, str. 123–140; Christakis, T.: E-Evidence in the EU Parliament: Basic Features of Birgit Sippel’s Draft Report, European Law Blog, 2020; Tosza, S.: The European Commission’s Proposal on Cross-Border Access to E-Evidence, eucrim, št. 4/2018, str. 212–219.

¹³ Taka logika se širi tudi izven EU, npr. ameriški Cloud (Clarifying Lawful Overseas Use of Data) Act ali Drugi dodatni protokol h Konvenciji Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti (7. člen).

¹⁴ V slovenskem prevodu uredbe je napaka, saj so izpuščeni štirje meseci.

¹⁵ To bi lahko vključevalo klasična e-poštna sporočila, podatke SMS, meta podatke in komunikacije prek aplikacij, kot so Viber, WhatsApp ali Signal, kot tudi klepete na igralnih platformah.

¹⁶ Uredba (EU) 2023/1543, 3. člen, točke 8‒12.

¹⁷ Ne velja pa zahteva po neodvisnosti tožilca, kot pri evropskem nalogu za prijetje in predajo.

¹⁸ Sodna praksa Sodišča EU o hrambi podatkov je sprožila uskladitev pooblastil organov za avtorizacijo dostopa do prometnih podatkov – glej npr. Sodišče EU, zadeva C-511/18, La Quadrature du Net in drugi.

¹⁹ Uredba (EU) 2023/1543, 4. člen.

²⁰ Uredba (EU) 2023/1543, 3. člen, točka 17.

²¹ V uvodni izjavi 61 je navedeno, da »[k]adar je organ izvršitelj uradno obveščen ali izvrševanje poteka v skladu s to uredbo, bi lahko država izvršiteljica določila v svojem nacionalnem pravu, da je morda za izpolnitev evropskega naloga za posredovanje potrebno postopkovno sodelovanje sodišča v državi izvršiteljici«.

²² Primerjaj EKČP, Benedik v. Slovenija, št. 62357/14, sodba z dne 24. aprila 2018. O »solange« konfliktih glej npr. Erbežnik, A.: EU Criminal Law and the Way Forward in the Case of the Functioning of the EPPO, Hrvatski ljetopis za kaznene znanosti i praksu (Zagreb), vol. 27, št. 1/2020 (55–77), str. 57–59.

²³ Uredba (EU) 2023/1543, 5. in 6. člen.

²⁴ Uredba (EU) 2023/1543, 9. člen.

²⁵ Uredba (EU) 2023/1543, 19.‒26. člen.

²⁶ Glej Uredbo (EU) 2023/1543, 3. člen, točki 6 in 7, in Direktivo (EU) 2023/1544, 2. člen, točki 5 in 6.

²⁷ Uredba (EU) 2023/1543, šesti do deveti odstavek 5. člena.

²⁸ Uredba (EU) 2023/1543, 10. in 11. člen.

²⁹ Uredba (EU) 2023/1543, tretji odstavek 16. člena.

³⁰ Pri tem ni jasno, kako bo država izvršiteljica izvrševala svoje obveze varstva pravic po EKČP, če v večini primerov ni obveščena o dogajanju na svojem ozemlju.

³¹ Uredba (EU) 2023/1543, drugi odstavek 8. člena.

³² Uredba (EU) 2023/1543, uvodna izjava 53. Glej tudi Erbežnik, A.: A new EU system on cross-border gathering of e-evidence – analysis and open questions, supra; Flander, B., in Erbežnik, A.: Improving the application of the presumption of iNNOCENce when applying elecTronic evidence – INNOCENT, 2024.

³³ Uredba (EU) 2023/1543, tretji in četrti odstavek 10. člena ter 16. člen.

³⁴ Uredba (EU) 2023/1543, 8. in 12. člen.

³⁵ Uredba (EU) 2023/1543, prvi odstavek 12. člena.

³⁶ Uredba (EU) 2023/1543, prvi odstavek 12. člena, točka b.

³⁷ Uredba (EU) 2023/1543, 3. člen, točka 18.

³⁸ Uredba (EU) 2023/1543, četrti odstavek 10. člena.

³⁹ Uredba (EU) 2023/1543, 17. člen.

⁴⁰ Uredba (EU) 2023/1543, 18. člen.

⁴¹ SEU, združene zadeve C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, La Quadrature du Net et al., 6. 10. 2020, tč. 227 – v okviru kazenskega postopka se zavrne dokaze, pridobljene s splošno in neselektivno hrambo prometnih in lokacijskih podatkov, ki ni združljiva s pravom Unije, če osumljenci ne morejo učinkovito podati stališča o teh dokazih.

⁴² US RS, št. Up-899/16, Up-900/16, Up-901/16, 5. 5. 2022, tč. 23, in US RS, št. Up‑127/16, 20. 1. 2022, tč. 15 – spoštovanje temeljnih ustavnih procesnih jamstvev obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave pri uporabi v tujini pridobljenih dokazov. Primerjaj VS RS, opr. št. I Kp 56035/2010, 23. 1. 2023, tč. 8 – človekove pravice v tujini zavarovane vsaj s primerljivo stopnjo, kot jo zagotavlja Ustava RS. Glej Erbežnik, A., Dežman, Z., Uvod v kazensko procesno pravo RS in EU, supra, str. 447–449.