TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba upnika se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep v izpodbijanih II. in delu III. točke izreka, v katerem mu sodišče ni priznalo stroškov ugovora nad zneskom 136,76 EUR, potrdi.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Upnik z ničemer ni izkazal, da bi bil o notranjem razmerju z drugotoženo stranko o tem sklenjen izrecen dogovor, prav tako pa v konkretnem primeru solidarnost toženih strank kot delodajalcev v delovnem sporu ni določena z nobenim zakonom. Če torej niti v izreku sodbe denarna obveznost ni opredeljena kot solidarna na upniški strani, gre za deljivo obveznost, zato je upnik (prvotožena stranka po izvršilnem naslovu) upravičen od dolžnika terjati le polovico terjatve.

OZ omogoča pobot kljub neobstoju vzajemnosti tudi v primeru, ko je podana solidarnost na strani dolžnikov ali upnikov, vendar pa 3. odstavka 408. člena OZ, ki ureja pravila pobota, ko so upniki v solidarnem razmerju, v predmetnem primeru ni mogoče uporabiti, saj toženi stranki v razmerju do dolžnika glede pravice do povrnitve stroškov nista solidarna upnika.

Dolžnik v pobot uveljavlja terjatev, ki naj bi izvirala iz izvršilnega naslova, torej naj ne bi bila sporna, bila naj bi vzajemna in istovrstna, dolžnik pa je glede nje v ugovoru podal tudi pobotno izjavo, vendar pa svoje zatrjevane protiterjatve z ničemer ni izkazal. Sodbe, iz katere naj bi ta terjatev izvirala, namreč dolžnik ni priložil in s tem ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu.