TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku znesek 13.612,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

- 567,20 EUR od 6. 6. 2019 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 7. 2019 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 8. 2019 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 9. 2019 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 10. 2019 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 11. 2019 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 12. 2019 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 1. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 2. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 3. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 4. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 5. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 6. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 7. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 8. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 9. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 10. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 11. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 12. 2020 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 1. 2021 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 2. 2021 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 3. 2021 dalje do plačila,

- 567,20 EUR od 6. 4. 2021 dalje do plačila in

- 567,20 EUR od 6. 5. 2021 dalje do plačila.

Toženka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 2.020,95 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“

II. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 382,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Ker je sodišče kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik kot vodja kupcev pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi že sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 40. člena ZDR-1. Tak dogovor ni bil ničen oziroma nezakonit (VIII Ips 7/2020), kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje in s tem napačno utemeljilo odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka.

Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da bo delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas največ dveh let opustil konkurenčno dejavnost. Po 41. členu ZDR-1 pripada tožniku denarno nadomestilo kot pogodbi zvesti stranki. Ker se je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi vzdržal opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist toženke, mu mora ta plačati ustrezno nadomestilo. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas torej nima vpliva na dogovorjeno pravico do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Zato ni utemeljeno sklicevanje sodišča na zadevo Pdp 897/2015, v kateri je bil predmet spora plačilo pogodbene kazni.