TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Utemeljeno pritožba opozarja, da se je sodišče napačno oziroma pomanjkljivo opredelilo do navedb o (ne)potrebnosti oziroma o (ne)sorazmernosti izvršbe na nepremičnino parc. št. 001 k.o. X, na kateri stoji stanovanjska hiša. Zaključek, da te nesorazmernosti ni, je namreč oprlo le na ugotovitev, da terjatev 23.500,00 EUR predstavlja skoraj 40% po GURS ugotovljene vrednosti dolžnikove stanovanjske hiše (58.094,00 EUR), ob tem pa ni upoštevalo, da je izvršbo poleg te nepremičnine dovolilo še na 15 drugih dolžnikovih nepremičnin, kar pomeni, da sorazmernosti ukrepa ni presodilo še v razmerju do vrednosti ostalih nepremičnin in ni presodilo, ali je mogoče terjatev poplačati brez prodaje doma dolžnika in njegove družine.

Napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zaradi izrečene večletne zaporne kazni izpodbita zakonska domneva, da je dolžnikov dom tam, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, to je na naslovu stanovanjske hiše, na katero je med drugim dovoljena izvršba. Začasna odsotnost zaradi izrečene kazni zapora, pri čemer ima dolžnik na naslovu zavoda za prestajanje kazni zapora prijavljeno le začasno prebivališče, res pomeni, da dolžnik trenutno dejansko na naslovu stalnega prebivališča ne prebiva, vendar pa to ne pomeni, da naslov njegovega stalnega prebivališča zgolj iz tega razloga izgubi status dolžnikovega doma.

Preozko in v nasprotju z namenom zakona je tudi tolmačenje sodišča, da pojem „dolžnik“ zajema le njega osebno in ne tudi njegove družine. Pri razumevanju določb zakona namreč ni mogoče uporabiti zgolj gramatikalne razlage, temveč je treba upoštevati tudi zgodovinsko in namensko razlago posameznih določb. V luči zadnjih sprememb ZIZ ter novejše sodne prakse tako slovenskih kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki dolžniku zagotavljajo dodatno varstvo v primeru izvršbe na njegove nepremičnine, mora biti presoja sodišča pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma ne le za posameznika, temveč tudi za njegovo družinsko življenje, zato je treba družinske člane upoštevati pri odločanju o predlogu po 210. členu ZIZ, ravno tako pa škoda, ki jo dolžnik zatrjuje v okviru predloga za odlog izvršbe, ni nujno pravno neupoštevna že zato, ker naj bi nastala le na strani dolžnikovih družinskih članov, ne pa neposredno dolžniku.