TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem ugovornem postopku razveljavilo svoj sklep o zavarovanju denarne terjatve z začasno odredbo, ker je ugotovilo, da tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala enega od dveh pogojev za zavarovanje, ki morata biti izpolnjena kumulativno – nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), niti izjeme iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (nikakršna ali neznatna škoda). Zato se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je izkazana verjetnost terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ).

Toženca sta navadna sospornika v smislu 195. člena ZPP, zato je treba obstoj nevarnosti presojati za vsakega od njiju posebej. Zato trditve in dokazi, ki se tičejo nevarnosti na strani enega od tožencev, še ne izkazujejo obstoja nevarnosti tudi na strani druge tožene stranke. Iz istih razlogov tudi ugovorne navedbe, ki so v korist enemu od njiju, ne učinkujejo avtomatično tudi v korist drugega toženca.

Po naravi stvari je jasno, da se z morebitno obnovo vrednost nepremičnine zelo verjetno poveča, to pa pomeni, da bo nepremično premoženje tožencev še več vredno, zato bi to dejstvo lahko kvečjemu olajšalo tožničino izterjavo sporne terjatve in ne obratno. Tožnica niti v pritožbi konkretizirano ne zatrjuje, da bi toženca izvajala kakršnakoli konkretna ravnanja v smislu odtujevanja nepremičnin, kar bi lahko pomenilo aktivno ravnanje v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave.

Zaradi narave postopka zavarovanja z začasnimi odredbami je v tem postopku vzpostavljena t. i. naknadna kontradiktornost. Praviloma sodišče o utemeljenosti predloga za zavarovanje odloča zgolj na podlagi trditev (in eventuelno predloženih listinskih dokazov) le ene stranke (upnika oz. tožnika). Šele v ugovornem postopku je zagotovljena kontradiktornost, saj dolžnik šele z ugovorom dobi možnost, izjaviti se o upnikovih navedbah v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tudi v konkretnem primeru je bila začasna odredba izdana zgolj na podlagi navedb tožnice, toženi stranki pa sta imeli možnost nanje odgovoriti (in s tem uresničiti svojo ustavno varovano pravico do izjave v postopku) šele z ugovorom. V ugovornem postopku je bila varovana tudi tožničina pravica do izjave (z odgovorom na ugovor), šele nato je sodišče prve stopnje odločilo o usodi sklepa o začasni odredbi.

V teoriji in sodni praksi se je ustalilo stališče, da je (praviloma) dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva.6 Torej mora nasprotnik stranke, ki se brani z zatrjevanjem negativnega dejstva, na trditveni in dokazni ravni izkazati t. i. pozitivno dejstvo, torej, da negativno dejstvo ne obstoji.

Dokazi so namenjeni zgolj potrjevanju že oblikovanih trditev, zato z izvedbo dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) ni mogoče nadomestiti in dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage; sodišče prve stopnje morebitne širitve trditvene podlage, podane na zaslišanju, niti ne bi smelo upoštevati, saj bi šlo za t. i. preiskovalni dokaz, ki je v civilnih postopkih načeloma prepovedan.

Začasna odredba je sredstvo za zavarovanje bodoče izvršbe, ki se izda, če so izpolnjeni zakonski pogoji, in ne sankcija za morebitna nemoralna ravnanja dolžnika.