TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se zavrnejo in se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pritožniki sami krijejo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Ocena sodišča prve stopnje, da (tudi) drugi toženec ni bil v dobri veri, je pravilna. Tak zaključek ni v nasprotju s tem, da je sodišče verjelo njegovi izpovedbi in jo ocenilo za konsistentno ter prepričljivo. Na podlagi tega, da je vedel, da kupljenega apartmaja, ki je bil v zemljiški knjigi sicer vpisan na prodajalca, slednji nima v posesti, in da je med posestnikom (tožnikom) ter prodajalcem sodni spor o lastništvu (da si torej posestnik nepremičnino tudi lasti), za katerega mu je slednji zatrdil, da ga bo dobil, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženec ni mogel upravičeno misliti, da zemljiškoknjižno stanje ustreza resničnemu. Tudi če je bilo njegovo subjektivno prepričanje takšno, objektivne podlage zanj ni bilo dovolj. Prvi toženec je spor naposled izgubil, na čem pa naj bi drugi toženec sicer temeljil svoje informirano prepričanje, da ga ne bo, pa ni pojasnil, prav nasprotno. Še v pritožbi ponavlja, da je sam pravni laik. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je njegovo vedenje za sodni spor, skupaj z drugimi okoliščinami, ki so navedene v tč. 28 (čeprav je apartma kupil l. 2008 in takoj poskrbel za vpis v zemljiško knjigo, se je šele l. 2017 obrnil na posestnika), zadostna dejanska podlaga za sklep, da ni bil dobroverni pridobitelj, je prepričljiva in ustrezna.