TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana IV. točka izreka sodbe.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in

- se izpodbijana 6. alineja točke VI. izreka sodbe spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odškodnino za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 v višini mesečnega zneska 3.030,00 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v posameznem mesecu dalje do plačila",

- se odločitev o stroških v VII. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški za zastopanje, ki jih je tožniku dolžna povrniti tožena stranka, zvišajo za 1.072,01 EUR,

v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe.

III. Tožena stranka je tožniku dolžna v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 839,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Za obdobje brezposelnosti od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 zaradi prejete izredne odpovedi tožnik ni bil upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, zato mu za to obdobje pripadajo nezmanjšani zneski nadomestila plače. Ker je bil tožnik v obdobju od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti pri ZRSZ v mesečni višini 892,50 EUR bruto, je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo tako, da se navedeni zneski odštejejo od pripadajočih bruto nadomestil plače v tem obdobju. Pravilna je tudi presoja drugih prejemkov tožnika v obdobju, za katerega mu pripadajo denarna nadomestila med brezposelnostjo. Tako sodišče prve stopnje od pripadajočih mesečnih nadomestil plače pravilno ni odštelo prejetih avtorskih honorarjev in sejnin, saj je šlo za prihodke oziroma plačilo za delo, ki ga je tožnik lahko opravljal sočasno z delom pri toženi stranki in ga je v preteklosti tudi že opravljal.

Pritožba tožnika pravilno opozarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Zmotno je namreč materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je upravičen le do neto zneska odškodnine, ne pa do bruto, kot je zahtevek postavil tožnik. Ker tožnik zahteva odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, je postavljeni zahtevek, ki upošteva bruto razliko med plačo tožnikovega delovnega mesta pred odpovedjo in plačo pri drugem delodajalcu, pravilen.