TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine upravni spor in poda zahtevo Ustavnemu sodišču, da začne postopek za oceno ustavnosti ZDavP-1 oziroma ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti cenitve davčne osnove zavezanca kot fizične osebe glede premoženja, ki izvira iz obdobja pred uveljavitvijo ZDavP-1. Glede preverjanja finančnega stanja in plačil zavezanca tako v ZDavP-1 kot tudi ZDavP-2 ni posebnih omejitev, kolikor se preveritve nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. Ugotovitve so povezane s predmetom nadzora in kot take pojasnjujejo dogajanje in plačila v obravnavanem obdobju. Izvor premoženja je bistven za odločanje o odmeri dohodnine. Ni pa po mnenju sodišča bistveno, iz katerega obdobja premoženje izvira. Zato je navedeni način ugotavljanja, ki mu tožnik sicer nasprotuje, lahko le v njegovo korist, saj ga pri dokazovanju izvora premoženja oziroma denarja v časovnem pregledu zakon v ničemer ne omejuje.

Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 vsebuje pooblastilo za odločanje na podlagi verjetno izkazanih dejstev: davčni organ je pooblaščen določiti davčno osnovo z oceno. Tako ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek, kar izhaja iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2. Davčni organ se za odmero davkov s cenitvijo lahko odloči le v primeru, če je mogoče na strani zavezanca za davek ugotoviti kršitve, ki narekujejo ukrep iz 68. člena ZDavP-2; ne gre torej za prosto izbiro davčnega organa. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova pa se zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Zakon namreč ne določa, da lahko zavezanec za davek zgolj verjetno dokaže, da je nižja.

Verodostojen dokaz je tisti, ki mu je mogoče verjeti. Pri tem je izjave, listine oziroma priče možno ocenjevati tako z logičnega kot s psihološkega vidika, saj se oba vidika med seboj dopolnjujeta. Sicer pa v obravnavanem primeru zaslišanje tožnikovega očeta, matere in žene po mnenju sodišča ni bilo nujno, saj tožnik niti ne zatrjuje, da bi izpovedovali kakorkoli drugače, kot so navedli v dani izjavi. Da niso bili zaslišani, tako na postopek ni vplivalo.