TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je

obtoženi A. A., sin ... in ..., rojen dne ... v ..., stalno stanujoč na naslovu ..., pošta ..., državljan R Slovenije, EMŠO 000, končal Pravno fakulteto, po poklicu diplomirani pravnik, zaposlen v družbi D. d.o.o., z mesečnim dohodkom 2.000,00 EUR, poročen, oče enega nepreskrbljenega otroka, lastnik družinske hiše in stanovanja, lastnik osebnega vozila, motornega čolna ter stanovanja v M. v R Hrvaški, nekaznovan, na prostosti,

kriv,

da je naklepoma pomagal F. F. pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem v zvezi z drugim odstavkom 240. člena KZ-1, in sicer mu je dal nasvet in navodila ter mu dal na razpolago tudi sredstva za storitev kaznivega dejanja,

s tem, da je F. F. kot direktor gospodarske družbe X. d.d. v Ljubljani, v zvezi z opravljanjem dejavnosti gradnje železniških prog pri vodenju ter zastopanju finančnega poslovanja družbe X. d.d. v nasprotju z določilom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), po katerem bi moral pri opravljanju svojih nalog direktorja ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter v nasprotju s 3. členom dne 16. 10. 2007 sklenjene Individualne pogodbe o zaposlitvi št. 000, najprej po predhodnem dogovarjanju z A. A., ki je pri sklepanju spodaj navedene pogodbe ter izdaji in uporabi spodaj konkretiziranih računov tudi posredoval,

dne 8. 8. 2008 z družbo Y. d.o o. kot izvajalcem, ki jo je zastopal direktor E. E., sklenil dogovor o izvedbi obnovitvenih del na železniški progi ... ter se s tem dogovoril, da bo družba X. d.d. družbi Y. d.o.o. plačala naknadno izstavljene račune, čeprav je vedel, da dogovorjenih storitev družba Y. d. o. o. nikoli ne bo izvedla,

nato pa v obdobju med 5. 9. 2008 in 16. 12. 2008 s pritiski in navedbami podrejenim uslužbencem, da naj ne komplicirajo in da naj se računi družbe C. d. o. o. čimprej plačajo, ker so računi verodostojni in dela opravljena, kar je potrdil tudi v elektronskem sporočilu z dne 15. 9. 2008, odredil izvršitev štirih spodaj konkretiziranih plačil v skupni višini 390.000,00 EUR, ki jih je družba Y. d.o.o. zaračunala družbi X. d. d. sklicujoč se na navedeno pogodbo z dne 8. 8. 2008, in sicer:

- zneska 120.000,00 EUR, zaračunanega z računom št. 004/008 z dne 5. 9. 2008, ki je bil nato s storno računom št. 001/08 z dne 16. 10. 2008 storniran ter nato zopet v istem znesku zaračunan z računom št. 004/08 z dne 16. 10. 2008, pri čemer je bil navedeni znesek že na podlagi prvega računa dne 12. 9. 2008 tudi plačan,

- zneska 130.284,00 EUR, zaračunanega z računom št. 005/008 z dne 14. 9. 2008, ki je bil nato s storno računom št. 002/08 z dne 16. 10. 2008 storniran ter nato zopet v istem znesku zaračunan z računom št. 005/08 z dne 16. 10. 2008, pri čemer je bil navedeni znesek že na podlagi prvega računa dne 30. 9. 2008 tudi plačan,

- zneska 89.659,20 EUR, zaračunanega z računom družbe št. 007/08 z dne 16. 10. 2008, plačanega dne 4. 11. 2008,

- zneska 50.056,80 EUR, zaračunanega z računom družbe št. 012/08 z dne 20. 11. 2008, plačanega dne 16. 12. 2008,

čeprav je vedel, da so na navedenih računih obračunane storitve le navidezne, saj družba Y. d.o.o. z zgoraj navedenimi računi zaračunanih storitev dejansko nikoli ni opravila,

s čimer je družbi Y. d.o.o. na škodo družbe X. d. d. pridobil veliko premoženjsko korist v skupni višini 390.000,00 EUR, katerega del je na koncu v višini 383.000.00 EUR prejel E. E., ki je ostali del do skupnega zneska, in sicer znesek v višini 7.000,00 EUR izročil A. A.;

pri tem pa je A. A., vedoč, da družba Y. d.o.o. dogovorjenih storitev in nato s spodaj navedenimi računi obračunanih storitev za družbo X. d. d., nikoli ne bo in tudi ni opravila, saj tega niti ni bila sposobna in to tudi nikoli ni bil resnični namen,

točno neugotovljenega dne v obdobju od pomladi do avgusta leta 2008, in sicer ko mu je F. F. povedal, da bi rad, da se iz družbe X. d. d. s pomočjo navideznega posla počrpa del sredstev, z navajanjem, da pozna nekega fanta iz podjetje Y. d. o. o., ki bi lahko sodeloval kot navidezni podizvajalec zgoraj navedenih storitev, predlagal F. F. kot direktorju družbe X. d.d., da z družbo Y. d.o.o. sklene zgoraj navedeni dogovor o izvedbi obnovitvenih del na železniški progi ..., na podlagi katerega bo X. d.d. naknadno izdane račune tudi plačala, pri čemer sta oba vedela, da navedena dela s strani te družbe ne bodo in tudi niso bila opravljena; nato pa mu v družbo X. d.d. v podpis tudi prinesel pogodbo;

pri čemer je točno neugotovljenega dne v istem obdobju od pomladi do avgusta leta 2008 A. A. skupaj s še neugotovljenimi osebami, nagovoril in prepričal tudi E. E., da je v avgustu 2008 kot zastopnik družbe Y. d.o.o. sklenil ta isti zgoraj navedeni dogovor, na podlagi katerega bi od X. d.d. prejel nakazana sredstva na račun svoje družbe, ki bi jih dvignil in dal naprej, vedoč pri tem, da storitve nikoli ne bi opravil; E. E. pa je nato v obdobju od vključno septembra 2008 do vključno novembra 2008 kot direktor družbe Y. d.o.o. izdal naslednje račune za nikoli opravljene storitve, in sicer račun št. 004/008 z dne 5. 9. 2008, storno račun št. 001/08 z dne 16. 10. 2008, račun št. 004 /08 z dne 16. 10. 2008, račun št. 005/008 z dne 14. 9. 2008, storno račun št. 002/08 z dne 16. 10. 2008, račun št. 005/08 z dne 16. 10. 2008, račun št. 007/08 z dne 16. 10. 2008 in račun št. 012/08 z dne 20. 11. 2008, ki so bili nato preko A. A. osebno ali neposredno po pošti posredovani na družbo X. d.d.;

A. A. pa je po opisanem posredovanju pri sklenitvi zgoraj navedene pogodbe med F. F. iz X. d.d. in E. E. iz Y. d.o.o. v nadaljevanju z izročitvijo Knjige obračunskih izmer v podpis E. E., z namenom, da se dodatno lažno potrdi izvedba navedenega posla in prikrije navideznost posla, ter nato tudi z najmanj dvema osebnima dostavama računov v družbo X. d.d., na katerih so bile obračunane nikoli izvedene storitve družbe Y. d.o.o., dodatno pripomogel in s tem omogočil, da so bila s strani F. F. izplačila v zvezi z navideznimi storitvami na TRR družbe Y. d.o.o. na zgoraj navedeni način tudi odobrena ter izvršena,

s čimer je A. A. na opisani način pomagal F. F. pri izvršitvi kaznivega dejanja.

S tem je storil pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1.

Obtožencu se na podlagi drugega odstavka 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 45. člena KZ-1 in 47. členom KZ-1 izreče

kazen 2 (dve) leti zapora

in

stranska denarna kazen

500 (petsto) dnevnih zneskov po 30,00 (trideset) EUR,

to je skupaj 15.000,00 (petnajst tisoč) EUR.

Obtoženec je dolžan plačati stransko denarno kazen v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni (60,00 EUR) določi en dan zapora.

II. Obtoženi je dolžan plačati oškodovani družbi X., d.d., ..., znesek 7.000,00 EUR, s presežkom se oškodovano družbo napoti na pravdo.

III. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovane družbe X., d.d., ..., odvetnika V. V. v Ljubljani ter na skupno 685,00 EUR odmerjene sodne takse.

Čeprav je za vsestransko razjasnitev zadeve dobrodošlo, da se ugotovijo vsi motivi, interesi in cilji udeleženih akterjev, je to zaradi narave kazenskega postopka pogosto nemogoče. Interne motive udeležencev kaznivega dejanja je mogoče ugotavljati samo tedaj, ko se izrazijo skozi navzven razpoznavna dejstva. Vendar to, da sodišče ne ugotovi vseh motivov, ki so storilca vodili pri izvršitvi kaznivega dejanja, še ne pomeni, da mora izdati oprostilno sodbo. Motiv namreč ne predstavlja zakonskega znaka, niti elementa kaznivega dejanja.

Da lahko soobdolženec v kazenskem postopku nastopa kot priča, mora biti kazenski postopek zoper tega soobtoženca že pravnomočno končan, saj takrat priznavajoči soudeleženec izgubi položaj obdolženca z vsemi pripadajočimi kavtelami in garancijami ter pridobi položaj priče, privilegij zoper samoobtožbo pa ga kot takšnega ne varuje več. Soudeleženčeva pravica do obrambe ter privilegij zoper samoobtožbo sta v celoti "izčrpana" s pravnomočno obsodilno sodbo zoper njega in zato ne moreta predstavljati ovire, da bi se soudeleženčeve izjave v kazenskem postopku presojale tudi v luči njegovih izjav, danih v predkazenskem postopku. Takšnemu, že pravnomočno obsojenemu soudeležencu, je tako dopustno predočati vsebino uradnega zaznamka, ki je nastal, ko je imel še položaj osumljenca. Če namreč skladno s sodno prakso za obdolženca velja, da se njegove izjave, dane v položaju osumljenca pred policijo, lahko uporabijo za presojo verodostojnosti njegovih drugih izjav tekom postopka, iz navedenega logično sledi, da se, skladno z razlagalnim argumentom a maiore ad minus, še toliko bolj za presojo verodostojnosti njenih navedb tekom postopka lahko uporabi izjava pravnomočno obsojene priče, ki jo je dala pred policijo v položaju osumljenca.

Nadaljnja, post factum razdelitev pridobljene premoženjske koristi, po dokončanju kaznivega dejanja, na temeljno kaznivo dejanje nima vpliva, saj ne predstavlja zakonskega znaka ali elementa kaznivega dejanja. Nadaljnja razdelitev denarja, torej ugotovitev, komu je šel "na koncu" denar iz že pridobljene premoženjske koristi, pa je lahko pomembna zaradi odvzema premoženjske koristi ter kot ena od okoliščin, iz katerih je mogoče črpati zaključek o obtoženčevi udeležbi in naklepu.

Oškodovanec lahko s tožbo uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, čeprav je bilo v kazenski sodbi odločeno, da se odvzame premoženjska korist v višini zahtevka, če ta ukrep (še) ni bil izvršen. Z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi pa oškodovancu preneha neposredni zahtevek do udeleženca kaznivega dejanja do višine (dejansko) odvzete premoženjske koristi, saj ista korist (škoda) ne sme biti odvzeta dvakrat. Čeprav je bil odvzem premoženjske koristi izvršen v pravnomočno končanem postopku zoper soudeleženca, pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da nastala škoda izvira iz enotnega temeljnega dejanja, pri katerem so E. E., F. F. in obtoženec sodelovali kot soudeleženci, po vnaprejšnjem dogovoru, zaradi česar za nastalo škodo solidarno odgovarjajo. Zato je potrebno že odvzeto premoženjsko korist soudeležencu E. E. upoštevati kot "res iudicata" in je mogoče premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe ugoditi le v preostanku izkazane škoda, ki ni zaobjet z že odvzeto premoženjskopravno koristjo.