TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za leto 2019 priznati dodatni letni dopust z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do treh dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Vendar ne upošteva, da je ZDDO v členih 34 do 40 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zaradi česar ni mogoče delno uporabiti določb ZDDO, delno pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da do nove ureditve s kolektivno pogodbo ni prišlo in da mlajši splošni zakon (ZDR-1) razveljavlja starejši specialni zakon (ZDDO). Zanj velja 4. člen Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za policiste. Po tej določbi se za določitev letnega dopusta za policiste še naprej uporablja ZDDO, razen prve alineje prvega odstavka 38. člena in drugega odstavka 38. člena zakona. S spremembo ZDDO (Ur. l. RS, št. 8/2020) je do dodatnih petih dni letnega dopusta upravičen tudi delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Vendar pa se ta ureditev uporablja pri odmeri letnega dopusta za koledarsko leto 2020, na pravilnost odmere za leto 2019 pa ne vpliva. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.