TFL Vsebine / TFLGlasnik

O Sloveniji vedno pišem z veseljem, ponosom, vizijo in ljubeznijo. Gre za našo državo, ki nam omogoča vse pogoje, da svobodno in lepo živimo, uresničujemo svoje ambicije, delamo. Dobri pogoji, ki jih vzpostavljata država na eni in naša aktivnost na drugi strani, ustvarjajo stabilnost in zadovoljstvo, tako finančno kot delovno. Zadovoljstvo pa prinaša srečo, kar je največ, kar lahko naredimo zase, za svoje zdravje in tudi za državo, ki nam je marsikaj od teh pogojev tudi omogočila.

Če smo bili še pred dobrim letom celo blizu temu idealu, zdaj zagotovo ni tako. Pa ni bila le epidemija povzročitelj tega, zdaj se pri njej že jasno vidi luč na koncu predora. Huje je, da izgubljamo celo tisto, kar se nam je zdelo samoumevno, da imamo.

Najprej pravna država. Delovanje vseh institucij, ki so vsakemu državljanu skorajda samoumevno zagotavljale varstvo pravic, svobode, se je izgubilo. Težko verjamem, da je mogoče, da se predpisi ne upoštevajo in da se sprejemamo taki, ki so nevzdržni, ter mora potem ustavno sodišče presojati o njih. Da ne omenjam skoraj dnevnega spreminjanja predpisov, ki sledijo bolj obvladovanju situacije vladanja kot pa pravemu državotvornemu namenu s ciljem blagostanja vseh državljanov. Navajam le primer STA, ki posega poleg tega tudi v medijsko svobodo, katera je ključen pogoj demokracije.

Ekonomija. Verjamem, da posledice epidemije ne bodo tako zelo prizadele gospodarstva, kot je kazalo v začetku. Razlogov za to je več: podjetja so se ves čas prilagajala, trdo delala in optimizirala vse od stroškov do procesov. Seveda bo za nekatere panoge, kot so turizem, gostinstvo, prevozniki, zelo hudo, a če bodo deležne pravilnih ukrepov pomoči iz sredstev za okrevanje in odpornost, upam, da bodo težave prebrodile. Saj zdaj že vemo, kajne: uspešno delujoče gospodarstvo je ključ in osnova za delovanje države.

Je pa zelo skrb vzbujajoče zadolževanje. Blizu 8 milijard večji odhodki iz proračuna so tudi primerjalno gledano preveliki, vsaj na prihodke, ki so nižji zaradi zmanjšane porabe (DDV) in tudi manjših prihodkov podjetij ter ukrepov za čakajoče in drugih ukrepov, ki bodo v proračun prispevali dohodnino in prispevke (na drugi strani pa povečani dolg). Poleg znižanih proračunskih prihodkov je bolj ključno, za kaj je že šlo in za kaj še bo šlo zadolževanje. Nepremišljeni dodatki javnemu sektorju kar povprek, ki so nanesli pol milijarde, dodatki upokojencem in še kaj so zagotovo tako veliki izdatki, da jih bodo plačevale še naslednje generacije. Napovedano znižanje davkov se sliši všečno, tudi konkurenčno, ključno pa je, koliko časa bo vzdržno, saj če bodo sredstva za krepitev in odpornost investirana v napačne projekte, ne verjamem, da lahko ti dolgoročno prispevajo k večji gospodarski rasti in s tem vračanju dolga. Zgodi se lahko ravno nasprotno: povišanje davkov za servisiranje javnega dolga in s tem spet pritisk na gospodarstvo.

Moralna demontaža zajema več segmentov. Tako nespoštljivega komuniciranja, tudi laganja in obtoževanja, si ne more privoščiti nihče. Kot državljanka se počutim slabo. Najprej kot človek. Kje se je izgubila spoštljivost, morala, kje so tisti prijazni in spodbudni nagovori državljankam in državljanom ob prazniku in vsak dan, ki nas pomirijo in vzneseno ponesejo naprej, k razmišljanju o novih osebnih in kariernih ciljih, k zadovoljstvu.

In za konec. Vrednost številke 46 je tako velika, da dobiva izjemne razsežnosti. Je edini ključ za rešitev nastale situacije. Je prihodnost, ki si jo želimo. Včasih njena vrednost znaša manj kot 46, a se tudi dnevno spreminja. Zanimiva matematika. Je na videz preprosta rešitev z znanjem štetja do 90. In zanimivo, velikost vrednosti te skupne številke predstavlja tudi vsaka številka od 1 do 90 posebej. Njena integriteta, morala, drža, zaveza državljanom, da sta pravičnost in poštenost zagotovo vredni več kot nekaj tisočakov evrov na mesec do konca mandata. Za Slovenijo gre. Za nas gre.