TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Morebitna zmotnost pravnega sklepanja ne utemeljuje zaključka o nasprotju med dejstvi in dokazi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri presoji, kateri del zemljišča okrog stavbe predstavlja pripadajoče zemljišče, je sodišče izhajalo iz pravilnega razumevanja 43. člena ZVEtL-1. Tako je ob mnenju izvedenke, da za del zemljišča ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je bila namenjena izključni rabi stavbe, najverjetneje pa je bila namenjena emisijski zamejitvi stavbe, ugotavljalo še, na kakšen način se je zelenica v preteklosti uporabljala. Pravilno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da niti zaznamba javnega dobra niti služnosti niso ovira za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Pritožnica je že sama navedla sodno odločbo, iz katere izhaja, da je ugovor javnega dobra utemeljen le, če je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, namenjene splošni rabi.

Zgolj z navedbo nasprotnih, z ničimer podkrepljenih trditev, pritožnica ne vzbudi dvoma o pravilnosti ugotovljenih dejstev.