TFL Vsebine / TFLGlasnik

Že za časa ministra Jureta Lebna so se začele na ministrstvu za okolje in prostor po mnenju nekaterih dogajati radikale spremembe. Ali pa tudi ne. Leta dolgo se je okoljska problematika pač vrtela le okrog tega, kako (ne)uspešni smo pri razvrščanju odpadkov v gospodinjstvih; potihoma pa so gore uspešno razvrščenih smeti odgovornim zrasle visoko čez glavo. Kupi so bili več kot vidni, a kljub temu nihče ni natančno vedel, kolikšni so in kaj vse je v njih.

Spremembe pa so se že začele. Slovenska tiskovna agencija (STA) je minuli teden poročala, da mora frizerka, ki je iz tujine naročila šampone, poročati o embalažah in škatlah, v katerih je te šampone prejela. Če podjetnik kartušo za tiskalnik kupi v tujini, mora posebej stehtati kartonsko škatlo in folijo, v katero je bila zavita, in o tem poročati Arsu … Gre za to, da morajo letos vsa podjetja, ki dajejo embalažo v promet na domačem trgu in niso plačniki okoljskih dajatev, o tej embalaži v skladu z uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo prvič poročati Agenciji RS za okolje (Arso).

 

Obrtnike in podjetnike, ki ne bodo spoštovali uredbe, lahko doleti globa do 4000 evrov. Nova obveznost je povzročila nemalo nejevolje pri malih podjetnikih in obrtnikih, ki jo vidijo kot neživljenjsko in dodatno administrativno breme. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) jo je označila za birokratski nesmisel, opozarjala je tudi, da lahko folija tehta le nekaj gramov, zato so morala podjetja za izpolnjevanje zakonodaje kupiti mikrotehtnice.

Na ministrstvu za okolje in prostor so se za novo obveznost poročanja odločili, da bi v državi sploh dobili realne podatke o embalaži, ki je dana na trg. Na novo pridobljeni podatki naj bi ministrstvu pomagali, kako izboljšati sistem v prihodnje. Ravno to vprašanje je v dobršni meri zaposlovalo bivšega ministra za okolje. Ministrstvo je to zimo intenziviralo postopek priprave sprememb zakona o varstvu okolja, ki je krovni zakon na področju zaščite okolja v Sloveniji.

 

V prvi fazi spreminjanja zakona o varstvu okolja je ministrstvo začelo posvete (skupno jih bo pet) s pogovorom na temo ravnanja z odpadki. Namen posveta je bil skupaj poiskati rešitve za izboljšanje ravnanja z odpadki skozi ves proces, od zbiranja, prevzema, prevoza do predelave in obdelave, ter ne nazadnje tudi odpreti razpravo o najboljših možnostih njihovega odstranjevanja, torej odlaganja ali termične obdelave. Mimogrede naj spomnimo na za mnoge bogokletno idejo, da je Slovenija dovolj majhna, da bi zanjo zadostovala samo ena družba za ravnanje z odpadki.

Tudi Simon Zajc, novi minister za okolje in nekdanji tesni sodelavec Jureta Lebna, je na predstavitvah poslancem zagotavljal, da namerava zaostriti pogoje za družbe za ravnanje z odpadno embalažo. V zakon sicer ni mogoče zapisati, da lahko to nalogo opravlja le ena družba, bodo pa po besedah Zajca zapisali take pogoje, da bodo odpravljene vse anomalije in da bo končna posledica ena taka družba, ki bo bolj učinkovita.

Alojz Kovšca, predsednik državnega sveta in soorganizator enega od posvetov, se je na temo domače sežigalnice odpadkov med drugim vprašal: »Če je uspelo Dunaju, zakaj ne bi tudi nam?« Tudi predstavniki slovenskega gospodarstva povečini poudarjajo potrebo po domačih napravah za termično izrabo odpadkov. »V Evropi imamo okoli 500 objektov za sežiganje odpadkov, v EU živi 500 milijonov ljudi. V Sloveniji nas živi dva milijona,« izpostavlja Filip Kokalj z mariborske strojne fakultete in poziva, da razmislimo o povečanju samozadostnosti pri obdelavi odpadkov.

»Ni treba na Dunaj, samo do Celja je treba,« je oporekal direktor celjske družbe Simbio Marko Zidanšek, ki je navedel dobre izkušnje širše celjske regije s termično obdelavo odpadkov. Ta ne zmanjšuje reciklaže, emisije so nadzorovane in podatki o njih dostopni tudi prebivalcem. »Gre za stroškovno učinkovit center, tako za cene zbiranja, obdelave in predelave kot za končne gospodinjske uporabnike.«

 

Primož Gabrič iz Kostaka pa je med drugim poudaril, da imajo sodobni objekti, ki toploto ustvarjajo iz goriva, proizvedenega iz odpadkov, do desetkrat nižje škodljive izpuste od objektov, ki kurijo fosilno gorivo. Prav tako je v sodobnih objektih vzpostavljen natančen monitoring, podatki so dostopni tudi na spletu. Posvaril pa je pred tem, da se pri termični izrabi odpadkov duši zasebno pobudo.

A nevladniki imajo kajpada diametralno nasprotna mnenja o sežigalnici. Namesto osredotočanja na sežig odpadkov bi se morala država po njihovem ukvarjati s preprečevanjem nastajanja odpadkov oziroma s konceptom zero waste, so menili. V Evropi je več kot 500 občin, ki so se že zavezale k takšnemu načinu delovanja, je spomnila Erika Oblak iz Ekokroga. V občinah, ki so primerljive z Ljubljano, stopnje recikliranja odpadkov dosegajo tudi 80 ali 90 odstotkov.

Uroš Macerl iz Ekokroga je med drugim izpostavil, da bi za odločitev o sežigalnici, umeščanje v prostor, dogovor z lokalno skupnostjo in kakovostno gradnjo potrebovali najmanj pet let. Če pogledamo slovensko ravnanje v primerih drugih pomembnih projektov, lahko ta rok raztegnemo na deset let. »Zato ne govorimo, da bi s sežigalnico reševali problem sedanjih odpadkov,« je bil kritičen.

 

Novi minister za okolje je na vprašanje o termični obdelavi odpadkov odgovoril, da »mora vsaka država poskrbeti za svoje odpadke«. Zavzel se je za samozadostnost Slovenije pri končni obdelavi odpadkov. Poslance je informiral, da je ministrstvo že izvedlo javno razpravo na temo morebitne sežigalnice in da je tudi že poslal dopis na združenje občin, da preverijo, ali je katera od občina zainteresirana, da se tak obrat zgradi pri njih.

Zajc je prepričan, da glede na količino odpadkov novega objekta ne potrebujemo, ampak lahko prilagodimo obstoječe. Pri tem bi v primeru, da bi se odločili za sežigalnico, država morala določiti količino in vrsto odpadkov, ki bi bili termično obdelani, sprejeti odločitev o najboljši tehnologiji, izvajati bi bilo treba stalni monitoring, podatki o njem pa bi morali biti vsem na voljo na spletu. In ne nazadnje, tak obrat bi moral biti neprofiten, je še poudaril.