TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zamudne obresti tečejo v višini noveliranega 1. odstavka 277. člena
ZOR od 3.8.1985 kot dneva uveljavitve spremembe ZOR dalje, od vseh
obveznosti, ne glede na to, kdaj so nastale in kdaj so zapadle v
plačilo.

Menimo, da tudi za področje, ki ga obravnavamo, ne more biti sporno
stališče XX. skupne seje Zveznega sodišča, republiških in
pokrajinskih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 9. in
10.12.1982, da tečejo zamudne obresti po 25 % na leto od 17.4.1982
(dan uveljavitve odloka o obrestni meri zamudnih obresti) za vse
denarne terjatve iz gospodarskih pogodb, izražene v dinarjih, ne
glede na to, kdaj je pogodba sklenjena in kdaj je terjatev zapadla.
Glede na sedanjo situacijo (novela ZOR) se citirano stališče za
potrebe odškodninskih zahtevkov za nepremoženjske škode lahko glasi
kot je navedeno v sklepu, ki je bil na posvetovanju sprejet soglasno
in brez razprave.
Vsak dolžnik mora svojo denarno obveznost (pogodbeno ali nepogodbeno)
poravnati najkasneje ob njeni zapadlosti. Če tega ne stori, pade v
zamudo, njena sankcija pa je plačati zamudne obresti. Ta nastopi za
vsak dan zamude posebej. Če je dolžnikova obveznost zapadla v plačilo
pred 3.8.1985 zamudne obresti po obrestni meri, ki so veljale takrat,
z 3.8.1985 pa mu je nastala nova obveznost plačati zamudne obresti,
in ker je tega dne veljal že spremenjeni 1. odstavek 277. člena ZOR,
po obrestni meri, ki je veljala od tega dne dalje.
2) Po spremenjenem 1. odstavku 277. člena ZOR bo večkrat prihajalo do
sprememb obrestne mere zamudnih obresti. V takšnem primeru bo upnik
upravičen zahtevati za vsako obdobje, v katerem je veljala določena
obrestna mera, zamudne obresti po obrestni meri, ki je veljala v
tistem obdobju.
Sodišče bo prisodilo zamudne obresti samo, če jih bo tožnik zahteval
(1. odstavek 2. člena ZPP). Če pa jih bo zahteval, mu jih bo
prisodilo za nazaj od nastanka obveznosti plačevanja zamudnih
obresti, vendar samo v okviru tožbenega zahtevka, razen v primeru
zastaranja, katerega mora dolžnik izrecno uveljavljati (1. odstavek
360. člena in 1. odstavek 372. člena ZOR).
3) Posvetovanje je tudi razpravljalo o vprašanju ali je v današnji
situaciji (visoka inflacijska stopnja, novela ZOR glede višine
obrestne mere itd.) še uporabno načelno stališče XI. skupne seje
Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih sodišč ter Vrhovnega
vojaškega sodišča z dne 25.1.1979, ki se glasi: 'Zamudne obresti od
denarne terjatve za povrnitev nedenarne škode tečejo od trenutka
nastanka škode'.
To stališče je bilo sprejeto v času, ko je bila obrestna mera
zamudnih obresti po 1. odstavku 277. člena ZOR še 7,5%. S spremembo
omenjene določbe pa se je kasneje bistveno spremenila stopnja
obrestne mere.
Z uvedbo višje obrestne mere je hotel zakon zavarovati upnike, da ne
bi bili v primerih dolžnikove zamude zaradi inflacije preveč
oškodovani. To mu je uspelo pri čistih denarnih terjatvah, pri
katerih pride v poštev uporaba 394. člena ZOR in za čas po izdaji
sodne odločbe prve stopnje tudi pri denarno izraženih nadomestilih za
nepremoženjsko škodo (2. odstavek 189. člena ZOR). Za čas od
zapadlosti nedenarne odškodninske obveznosti do prisoje denarnega
nadomestila zanjo na prvi stopnji pa ima sprememba 1. odstavka 277.
člena ZOR za posledico dvakratno odstranjevanje negativnih učinkov
inflacije: Enkrat z izračunavanjem višine odškodnine po 2. odstavku
189. člena ZOR, enkrat pa z obveznostjo plačila zamudnih obresti po
visoki obrestni meri. Upniku bo torej za omenjeni čas priznan realno
precej višji znesek, kot je bila realna vrednost terjatve ob njeni
zapadlosti. Ker pa to najbrž ni bil namen spremembe 1. odstavka 277.
člena ZOR, se pojavi vprašanje, kako naj sodišče v bodoče priznava
obresti od denarne odškodnine za nedenarno škodo.
V obširni razpravi je bilo posvetovanje enotno, da je prej citirano
načelno stališče glede na sedanjo pravno situacijo sporno in da ga je
treba predložiti v ponovno obravnavo (oz. v morebitno spremembo)
skupni seji, upoštevajoč vse dileme, ki so prišle do izraza na tem
posvetovanju, tako tudi to, da je problem nujen in da ga je zato
treba predložiti na dnevni red skupne seje čimprej.
4) Končno se lahko pojavi tudi vprašanje, kakšne so možnosti
dolžnika, če pride do znižanja obrestne mere po zaključku glavne
obravnave.
Če bo upnik tako zahteval, bo sodišče naložilo dolžniku, da mora
plačati upniku tudi zamudne obresti od zaključka glavne obravnave do
plačila glavnega dolga in sicer po obrestni meri, ki je veljala ob
zaključku glavne obravnave. Ta okoliščina pa ne more biti razlog za
to, da dolžnik ne bi mogel uveljavljati delnega prenehanja svoje
obveznosti, plačati zamudne obresti, če je bila po zaključku glavne
obravnave obrestna mera zamudnih obresti znižana. Upnikova terjatev,
priznana s pravnomočno sodbo, je za toliko, za kolikor je bila
znižana obrestna mera, prenehala po samem zakonu. To pa je dejstvo,
ki ga lahko uveljavlja dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi po 8.
točki 50. člena zakona o izvršilnem postopku.
Obravnavanega problema ni niti v primeru znižanja obrestne mere
zamudnih obresti po zaključku glavne obravnave - niti v sorodnem
primeru zvišanja te obrestne mere - če je v sodbi naloženo plačilo
zamudnih obresti za čas po sodbi z zakonsko formulacijo (... za čas
od ... dalje pa po obrestni meri, kot se priznava v kraju izpolnitve
obveznosti za bančne hranilne vloge, vezane brez določenega namena na
več kot leto dni) - in je obračun tako dosojenih zamudnih obresti za
čas po dnevu (prvostopne) sodbe prepuščen izvršilnemu postopku.