TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III izreka spremeni tako, da se znesek 1.464,79 EUR nadomesti z zneskom 1.329,05 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 279,99 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

ZPIZ-2, niti ostali zakoni s področja socialne varnosti ne urejajo vprašanje zamude in upravičenosti do zakonskih zamudnih obresti, ko zaradi nezakonitosti in nepravilno pride do odprave posamičnih upravnih aktov in priznanja denarne dajatve ali dajatve v višjem znesku šele s sodno odločbo. Gre za popolno pravno praznino, ki jo je potrebno napolniti z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumentacijo. Navedbe tožene stranke, da zadevo ureja 197. člen ZPIZ-2 ni mogoče tolmačiti v smislu pritožbenih navedb. 197. člen ZPIZ-2 ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. Ne ureja pa zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Tako je potrebno to določilo uporabiti v povezavi s 378. členom OZ, smiselno tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana, ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celo ali delno odpravljena, ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.