TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

(1) spremeni v I/1. točki izreka tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku:

„Toženka Občina ..., je dolžna v roku 15 dni prestaviti občinsko javno cesto X - Y, v delu, ki poteka po nepremičninah z ID znakom parcela 0000 1064 in parcela 0000 1069, v lasti tožnika A. A., in sicer od točke 32014 do točke 2158, ki predstavlja predel javne poti na nepremičnini ID znak parcela 0000 1180, ki meji na zgoraj navedeni parceli tožnika, v meje zemljiškega katastra nepremičnine ID znak parcela 0000 1180, tako da bo umeščena med sledeče točke: - na meji z nepremičnino ID znak parcela 0000 1064: od točke 32041, prek 2033, 2034, 2035, 2036, pa do 2156; - na meji z nepremičnino ID znak parcela 0000 1069: od točke 2156, prek 2157, 2158, pa do 2159, vse po skici terenske meritve sodnega izvedenca ... št. N 9/2016, 90087-17, ki je sestavni del te sodbe;

(2) razveljavi: - v I/2. točki izreka glede nepremičnine ID znak parcela 0000 1069, - v I/3. točki izreka glede nepremičnin ID znak parcela 0000 1064 in parcela 0000 1069, - v III. in IV. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi (I/1. točka izreka glede nepremičnine ID znak parcela 0000 1965, I/2. točka izreka glede nepremičnin ID znak parcela 0000 1064 in parcela 0000 1065 in I/3. točka izreka glede nepremičnine ID znak parcela 0000 1065).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožnik v tej pravdi s stvarnopravnim in obligacijskim zahtevkom uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice na parcelah 1064, 1065 in 1069. V pritožbenem postopku ni več sporno, da po parceli 1180 poteka kategorizirana občinska cesta, ki v naravi delno sega tudi na tožnikovi parceli 1064 in 1069, ne pa tudi na parcelo 1965. Tožnik od toženke zahteva, da cesto v delu, v katerem poteka po njegovih parcelah, prestavi v okvire katastrskih mej parcele 1180, da na njegovih parcelah vzpostavi stanje kakršno je bilo pred posegom (kmetijsko zemljišče brez cestnega telesa) ter da opusti vsakršne nadaljnje posege v njegove nepremičnine. Za obdobje 2016 – 2018 zahteva tudi plačilo ustreznega nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe dela svojih parcel.

V obravnavanem primeru gre za položaj dejanske razlastitve - toženka ima v posesti del tožnikovih nepremičnin, v zvezi s katerimi ni izvedla razlastitvenega postopka. Vsi njeni ugovori, s katerimi je utemeljevala lastninska upravičenja na delu parcel 1064 in 1069, kjer poteka občinska cesta, so bili zavrnjeni. Tožnik je pravni lastnik, vendar je njegova lastninska pravica izvotljena (gola – nuda proprietas). Ker toženka za svojo posest nima pravne podlage in ker tožnik kot lastnik ni dolžan trpeti prikrajšanja svoje lastninske pravice, lahko svoj položaj varuje tudi s stvarnopravnim zahtevkom. Izkazati mora le, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico, in da je toženka vanjo posegla, pri čemer je bil njen poseg nedopusten.

Po toženkini neprerekani trditvi je sporno cesto zgradila njena pravna prednica. Ker je bila parcela 1069 že ob izgradnji ceste v zasebni lasti, pri čemer toženka za poseg ni navedla nobene pravne podlage, je bil toženkin poseg v tožnikovo lastninsko pravico (oziroma lastninsko pravico njegovih pravnih prednikov) protipraven.

Parcela 1064 je bila v času posega družbena lastnina, za katero je značilno, da ni imela titularja - ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč vsej družbi skupaj in vsakemu posameznemu članu te družbe. Ker tožnik nadaljnjih posegov v obdobju po denacionalizaciji (tj. bistvenih sprememb trase ceste po letu 1993) ni izkazal, same gradnje ceste v režiji toženkine pravne prednice, izvedene na zemljišču v družbeni lastnini, zaradi splošnega interesa oziroma javne koristi, ni mogoče definirati kot protipraven poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ki bi utemeljeval varstvo z odstranitvenim zahtevkom.

V tem postopku se ne določa odškodnina zaradi razlastitve, zato se ni mogoče opreti na merila, pravno pomembna pri odmeri odškodnine za razlaščeno nepremičnino (ta se odmeri glede na namembnost zemljišča ob dejanskem odvzemu posesti). Izhajati je treba iz vsebine oziroma predpostavk verzijskega zahtevka. Konstitutiven element obogatitvenega zahtevka je korist na strani obogatenega (in ne prikrajšanje na upnikovi strani). Korist predstavlja že sama neupravičena uporaba tuje stvari (pravice), za katero bi bilo sicer potrebno plačati denarno nadomestilo. Relevantna je torej pridobljena korist, za katero ne obstaja pravni temelj. Tožnik, ki je svoje nasprotovanje uporabi dela svojih nepremičnin za namen ceste jasno izrazil, lahko od toženke zahteva povrnitev dejansko dosežene koristi, torej koristi, ki jo je toženka imela od uporabe ceste - v delu, kjer poteka po tožnikovih parcelah. Pri določanju višine uporabnine je torej pravno odločilna dejanska namembnost zemljišča, ki ga tožnik ne more uporabljati. Tožnik je zahteval uporabnino v višini tržne najemnine za primerljivo zemljišče (ter v ta namen predlagal dokaz z izvedencem), vendar bi bilo po presoji pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera (toženka je oseba javnega prava, občinska javna cesta je namenjena splošni rabi) ustrezneje, da bi se toženkina korist ovrednotila v višini nadomestila, ki se običajno plačuje za služnost v javno korist (oziroma nepravo stvarno služnost).