TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se po spremembi I. in IV. točka izreka v celoti glasita:

"I. Po tožbi tožena stranka A. d. o. o. je dolžna po tožbi tožeči stranki Zavod IPF, k. o. v roku 15 dni plačati 9211,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 9211,63 EUR od 9. 12. 2021 dalje do plačila.

IV. Tožnica je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženki pravdne stroške v znesku 1569,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 222,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Zgolj dvom v pravilnost višine zneskov in možnost seznanitve z ustaljeno sodno prakso pa ne zadostuje za ugotovitev obstoja kvalificirane oblike toženkine krivde. Še posebej ne zato, ker je toženka tekom postopka opozarjala, "da je v nekem trenutku pričela prejemati račune za mesečno nadomestilo v znatno višji mesečni vrednosti, pri čemer je tožnico prosila za pojasnilo na katero ni dobila odgovora, račune je zavračala - brez odgovora, prosila naj bi za sklenitev nove pogodbe - brez uspeha." Navedena dejstva so ostala neprerekana s strani tožnice. Tožnica je nadomestilo plačevala skladno s Pogodbo 2006 in tako z rednim plačevanjem nadomestila jasno izkazala voljo in pripravljenost plačevanja, sporna je le višina. Kljub zavračanjem računov je toženka iz previdnosti še naprej plačevala s Pogodbo 2006 dogovorjen znesek nadomestila. Toženki tako ni mogoče očitati, da je s tem že kršila pravice namerno (torej, da je vedela, da plačuje premalo) oziroma iz hude malomarnosti.