TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pogodba, s katero ena pogodbena stranka za časa življenja izroči vse
premoženje drugi, ta pa se jo zaveže preživljati do njene smrti, ni
pogodba dednega prava in zato zanjo ne veljajo predpisi o obličnosti
iz zakona o dedovanju, temveč splošni predpisi civilnega prava (če
gre za nepremičnine: zakon o prometu z zemljišči in stavbami, Uradni
list SFRJ št. 43/65, oziroma sedaj veljavni zakon o prometu z
nepremičninami, Ur.l. SRS št. 19/76).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izročilna pogdoba, sklenjena
med tožnikom in pravnim prednikom tožencev, veljavna, čeprav ni bila
overjena po sodniku. Višje sodišče je kot pritožbeno sodišče
prvostopno sodbo potrdilo. Toženca sta zoper to pravnomočno odločbo
vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno
sodišče SR Slovenije je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.
Pogodba, s katero se še za življenja izroči premoženje tretji osebi,
ki ni potomec in proti obveznosti dosmrtne oskrbe oziroma
preživljanja, ni pogodba iz 111. oziroma 122. čl. zakona o dedovanju
(Ur.l. SFRJ 20/55). V teh dveh členih citiranega zakona sta urejeni
posebni vrsti dednopravnih pogodb. Prvonavedeni člen ureja tiste
izročilne pogodbe, s katerimi prednik izroči in razdeli svoje
premoženje svojim potomcem, drugi pa pogdobe o dosmrtnem
preživljanju, v katerih preživljanec preživljalcu za obvezo
preživljanja obljubi svoje premoženje ali del premoženja kot
dediščino.
Stališče, kot ga zastopa tožena stranka v reviziji, da naj bi
določila 111. oziroma 122. čl. zakona o dedovanju (oz. sedaj 106. in
117. čl. zakona o dedovanju, Ur.l. SRS, št. 15/76), veljala za vse
izročilne oziroma vse pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne glede na
to, ali sta pogodbeni stranki sorodnika za obvezo preživljanja ali za
takojšnjo izročitev premoženja za isto obvezo, bi privedlo v praksi
do tega, da se v nasprotju z dejanskimi potrebami življanja in
dejanskimi razmerji v pravnem prometu, ne bi priznavala veljavnost
izročilnim pogodbam oziroma pogodbam o dosmrtnem preživljanju, ki se
vsebinsko drugačne od pogodb, o katerih je govora v navedenih členi
zakona o dedovanju. Čeprav čl. 111. in 122. zakona o dedovanju ter
določbe istega zakona v 112. do 127. členu posebej urejajo pravice
in dolžnosti strank, ki nastanejo iz pogodb, o katerih govorita 111.
in 122. čl. ZD, zakon o dedovanju ne ureja razmerij dosmrtnega
preživljanja na podlagii drugih, tem pogodbam sličnih pogodb. Zato je
iz navedenih razlogov možen le zaključek, da zakon o dedovanju in
drugi predpisi ne izključujejo sklenitve in veljavnosti izročilnih
pogodb oziroma pogodb o dosmrtnem preživljanju, s katerimi je en
pogodbenik že za življenja izročil svoje premoženje ali del
premoženja sopogodbeniku - nesorodniku, ta pa se zaveže sopogodbenika
preživljati. Ker take pogodbe niso identične s pogodbami, ki jih
urejata 111. in 122. čl. ZD (oziroma sedaj 106. in 117. čl. ZD, Ur.l.
SRS 15/769, tudi za njih veljavni nastanek ne veljajo določila
citiranega zakona. Take izročilne pogodbe ali pogodbe o dosmrtnem
preživljanju se glede veljavnosti sklenitve presojajo po pravilih
civilnega prava in glede oblike, če je predmet pogodbe nepremičnina
(zemljišča in zgradbe), po zakonu o prometu zemljišč in zgradb (Ur.l.
SFRJ, št. 43/65 s spremembami in dopolnitvami) oziroma zakon o
prometu z nepremičninami (Ur.l. SRS, št. 19/76). V pismeni obliki
sklenjene izročilne pogodbe ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju s
takojšnjo izročtivijo premoženja prevzemniku - nesorodniku proti
prevzemu dosmrtne oskrbe izročitelja so tako veljavne, četudi niso
overjene po sodniku, kot sta to za sporno pogodbo pravilno šteli
nižji sodišči. Zato revizija tožene stranke, kolikor vztraja na
neveljavnosti sklenjene izročilne pogodbe, ki je dejansko po svoji
vsebini pogdoba o dosmrtnem preživljanju proti takojšnji prepustitvi
nepremičnin v last preživljalca, zgolj zaradi pomanjkanja njene
overovitve po sodniku, ni mogla uspeti.