TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Uporaba ukrepa pridržanja mora biti strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.

V dokazni oceni za utemeljenost ukrepa pridržanja je najprej bistveno to, kar je tožena stranka vključila v drugi odstavek obrazložitve in dokazne ocene tožene na strani 3 izpodbijanega akta. V tem delu obrazložitve tožena stranka pravi, da je bil tožnik leta 2019 s strani Policijske postaje Vič zaradi kršitve javnega reda in miru obravnavan dvakrat; prav tako pa so ga obravnavali policisti policijske postaje Ljubljana Center in sicer dvakrat zaradi kaznivega dejanja nasilništva, enkrat zaradi kaznivega dejanja tatvine, kar petkrat pa so ga obravnavali zaradi kršitve javnega reda in miru.

Tudi po oceni sodišča gre za probleme, ki resnično in dovolj resno in vsekakor neposredno v času pred izrekom ukrepa pridržanja predstavljajo grožnjo javnemu redu in varnosti drugih.

Ob spremenjenih poudarkih v utemeljitvi izpodbijanega akta sodišče ne vidi, da bi tožena stranka neustrezno upoštevala načelo sorazmernosti z elementom nujnosti - tudi kar zadeva uporabo milejšega ukrepa od odvzema prostosti z izvajanjem tega ukrepa v Centru za tujce. Čeprav je ureditev manj prisilnih ukrepov v ZMZ-1 komaj še zadostna za obravnavano situacijo, ko gre za varstvo javnega reda, saj ZMZ-1 za tak primer ureja zgolj še omejitev osebne svobode na območje Azilnega doma, je očitno, da je bil ukrep omejitve osebne svobode na Center za tujce v danih okoliščinah primeren, nujen in sorazmeren v ožjem pomenu besede.