TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Pritrditi je mogoče materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da gre v primeru, če je izpolnitev obremenjena s stvarno napako, v pravnem smislu za izpolnitev, zato ni podlage za uveljavljanje pogodbene kazni zaradi neizpolnitve. Pritožnik pa utemeljeno graja materialnopravno izhodišče, da je pogodbena kazen lahko določena le za primer neizpolnitve ali izpolnitve z zamudo. Po stališču pravne teorije in sodne prakse je pogodbena kazen lahko dogovorjena ne samo za neizpolnitev obveznosti ali za zamudo z izpolnitvijo (kot izhaja iz besednega zapisa prvega odstavka 247. člena OZ), temveč tudi za primer izpolnitve z napakami. Drugi odstavek 247. člena OZ določa, da če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo (za primer zamude z izpolnitvijo v ožjem smislu). Dogovor, da je pogodbena kazen dogovorjena tudi za primer izpolnitve z napako (za primer zamude z izpolnitvijo v širšem pomenu), mora biti izrecno (jasno) zapisan. Ključen je torej odgovor na vprašanje, ali dogovor pravdnih strank o pogodbeni kazni zajema tudi pogodbeno kazen za zamudo z izpolnitvijo v širšem smislu, torej za zamudo s pravilno izpolnitvijo v primeru izpolnitve z napako, ki traja v obdobju od dospelosti obveznosti do odprave napake.

Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje, da v tožbenih trditvah ni bilo podlage za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo. Tudi vse v pritožbi izpostavljene pogodbene kršitve pritožnik označuje kot neizpolnitev obveznosti (ne izpolnitev z zamudo). Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da pravica zahtevati plačilo pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer zamude, preneha, če pogodbi zvesta stranka sprejme izpolnitev obveznosti in če hkrati (nemudoma) ne izjavi (sporoči drugi pogodbeni stranki), da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena OZ). Gre za zakonsko domnevo, da se je pogodbena stranka s tem, ko je sprejela izpolnitev obveznosti, odpovedala pravici do pogodbene kazni, ki je lahko ovržena s takojšno izjavo dolžniku, da vztraja (tudi) pri plačilu pogodbene kazni. Tožnik v postopku ni podal trditev v smeri, da je nemudoma, ko je sprejel toženčevo izpolnitev obveznosti (četudi obremenjeno z napakami), podal izjavo o pridržanju pravice do pogodbene kazni.