TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornikov osumljenega K. Š. in osumljenega M. Š. se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje pod točko II.) razveljavi.

V tej fazi pa je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi preuranjeno zavzemanje obeh pritožb za presojo ravnanj obeh osumljencev v skladu z obstoječo davčno zakonodajo, ki naj bi po trditvah pritožb povsem legalno dopuščala ravnanja, ki vodijo k zniževanju davčne osnove za odmero DDPO, saj se v fazi odločanja o uvedbi preiskave ne presoja posameznih dokazov in se jih dokazno ne vrednoti v odnosu do obstoječe (davčne) zakonodaje. Slednje je namreč pridržano preiskavi in nato, če je vložen obtožni akt, predvsem sodečemu sodišču.

V tej fazi je torej ključna ugotovitev zgolj utemeljenega suma. Takšna verjetnost pa se v tej fazi presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti odločilnih dejstev. Zato v fazi odločanja, ali naj se uvede preiskava, pri presoji utemeljenosti suma preiskovalni sodnik še ne more presojati in vrednotiti posamezne nasprotujoče dokaze, ker je to pridržano senatu, če pride do vložitve obtožnega akta. Zato je prvo sodišče na podlagi doslej zbranega gradiva, ki je priloženo zahtevi in upoštevajoč pri tem zagovora obeh osumljencev ob odločanju o nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo, le-to uvedlo zaradi obstoja utemeljenega suma. V tej fazi je potrebno namreč izhajati izključno iz namena preiskave, predpisanega v določbah drugega odstavka 167. člena ZKP, to je v zbiranju dokazov in podatkov, ki so v nadaljevanju podlaga za tožilčevo odločitev glede vložitve obtožnega akta. Ali še drugače, v tej fazi je potrebno tako, kot je storilo to prvo sodišče v izpodbijanem sklepu, upoštevati vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepati, ali obstaja utemeljen sum. To pa je prvo sodišče po prepričanju pritožbenega sodišča storilo in tudi obstoj utemeljenega suma ustrezno obrazložilo.

Zgolj povzemanje prvega sodišča v izpodbijanem sklepu o izidu postopka zoper obsojena M. Z. in Z. Z. pa ne pomeni tako, kot neutemeljeno trdi pritožba, opiranja na to sodbo, saj se namreč v tej fazi postopka dokazi ne ocenjujejo, temveč po prepričanju pritožbenega sodišča povzemanje izida postopka za oba navedena obsojenca pomeni le dodatno utemeljevanje obstoja utemeljenega suma obema osumljencema očitanega kaznivega dejanja. Zato v nobenem primeru ne gre za kršitev člena 23 Ustave RS in 6. točke prvega odstavka člena 39 ZKP, česar pa za poimensko navedene sodnike, ki so sprejeli odločitev v izpodbijanem sklepu, pritožba takšnih okoliščin tudi ne konkretizira.