TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

V obravnavanem sporu tožeča stranka (delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku) na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev, od toženca zahteva vračilo preveč izplačane stimulacije. Zatrjuje, da so bili delavci, napoteni k uporabniku B. d. o. o. (med njimi tudi toženec) skladno z internimi pravili uporabnika poleg osnovne plače upravičeni tudi do stimulacije. Uporabnik je tožeči stranki kot zaposlitveni agenciji in delodajalcu toženca vsak mesec v vnaprej pripravljen obrazec vpisal relevantne podatke za obračun plače toženca (podatki so vključevali tudi znesek mesečne neto stimulacije, do katere je toženec dejansko upravičen). Pri tem pa je prišlo med uporabnikom in tožečo stranko do nesporazuma oziroma do napake pri vnosu podatkov za izračun plače v za to predviden obrazec s strani uporabnika, v posledici česar je toženec v obdobju od decembra 2020 do marca 2021 prejel preplačilo stimulacije v vtoževanem znesku.

Obravnavani spor je nastal v okviru tristranskega pravnega razmerja, ki obstoji med tožečo stranko- agencijo kot delavčevega delodajalca in posredovalca dela, delavcem (tožencem), ki preko napotitve opravlja delo pri uporabniku ter uporabnikom. V tem razmerju imajo pravice in obveznosti trije udeleženci, pri čemer pa lahko pravice in obveznosti pri posameznem udeležencu temeljijo na različnih pravnih podlagah. Za obravnavano obliko dela je temeljno, da se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje vzpostavi med delavcem in agencijo. Agencija je torej tisti udeleženec tristranskega razmerja, ki je dolžan v času trajanja zaposlitve zagotoviti napotenemu delavcu vse pravice iz delovnega razmerja, ki mu pripadajo v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Temeljna obveznost delodajalca pa je prav obveznost plačila. Agencijskemu delavcu plačila za delo, nadomestil in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja tako ne plačuje uporabnik, pri katerem delavec opravlja delo, temveč agencija kot njegov delodajalec. Uporabnik je na podlagi zakona zavezan k dajanju pravilnih in popolnih podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (peti odstavek 62. člena ZDR-1). Ta uporabnikova obveznost je namenjena omogočanju, da agencija svojo obveznost plačila do delavca pravilno izpolni. V tristranskem razmerju agencijskega dela uporabnik agenciji plačuje zgolj pogodbeno dogovorjeno ceno zagotavljanja dela delavca. Pri tem pa se cena zagotavljanja dela delavca ne deli na tisto, kar je njegovo plačilo za delo in na maržo agencije (to je razvidno tudi iz predloženih računov- A18 do A21) in torej ne gre za to, da bi agencija to plačilo delavcu zgolj prenakazala. Gre za izvirno obveznost agencije, da delavcu zagotavlja plačilo za delo. Če uporabnik svoje obveznosti dajanja podatkov ne izpolni ali izpolni nepravilno, to agencije ne odvezuje obveznosti, da sama izpolni svoje obveznosti do delavca. Agencija je kot delodajalec tako vselej in ne glede na ravnanje uporabnika (primarno) pasivno legitimirana za zahtevke delavca iz naslova plačila za delo.