TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 78.391,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 2. 2022 dalje.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 78.391,07 EUR od dne 26. 12. 2010 do 16. 2. 2022), se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 3.901,19 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.026,63 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

ZZUSUDJZ je urejal zadržanje teka le za materialne prekluzivne, ne pa tudi za zastaralne roke, kar je mogoče razbrati že iz besedila prvega odstavka 3. člena ("Roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ..."), jasno pa je to zapisano tudi v obrazložitvi predloga zakona (EVA 2020-2030-0015 z dne 16. 3. 20204), kjer se izrecno omenja razlikovanje med prekluzivnimi in zastaralnimi roki ter predlagatelj zakona pojasnjuje, da se pravila o zadržanju zastaranja ne morejo uporabljati v primeru materialnih prekluzivnih rokov, zato je treba zadržanje prekluzivnih rokov urediti s predlaganim zakonom.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so obstajali pogoji za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ, ki so trajali dlje (115 dni), kot pa je tožnica prekoračila petletni rok od začetka tega zastaralnega roka (74 dni). Tožnica se je izrecno sklicevala (tudi) na zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir, katerih obstoj je splošno znano dejstvo. Zato njena terjatev ni zastarana, zavrnitev zahtevka iz tega razloga pa je materialnopravno zmotna.