TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi se ugodi, I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1121/2023-18 z dne 4. 8. 2023 se razveljavi in se zadeva vrne Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Kadar bi bil prosilec v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, tam zaradi predvidljivih življenjskih razmer izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, druga država članica njegove prošnje za priznanje statusa begunca ne sme zavreči kot nedopustne na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) - v nadaljevanju Direktiva o postopkih.

Obveznost organa opredeliti se do posebnih okoliščin prosilca, zaradi katerih bi bil ta v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, izpostavljen resni nevarnosti kršitev člena 4 Listine, ne obstaja v vseh primerih odločanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, temveč le, če prosilec takšne posebne okoliščine tudi zatrjuje. Kaj takega pa ne izhaja ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ne iz procesnega gradiva. Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov o tem, s katerimi izjavami v upravnem postopku naj bi tožnik zatrjeval takšne posebne okoliščine, za katere okoliščine gre oziroma s čim naj bi tožnik upravičeval svojo posebno ranljivost, je v tej zvezi ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po 11. točki 2. člena ZMZ-1 je prosilec državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na to da gre v konkretnem primeru za vprašanje tožnikovega procesnega statusa, je določbo treba razlagati v luči Direktive o postopkih, ki v členu 2(c) določa, da »prosilec« pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba, pri čemer pa ne gre za dokončno odločbo v smislu prvega odstavka 224. člena ZUP, temveč za odločbo, zoper katero ni več možno pravno sredstvo v okviru poglavja V te direktive (člen 2(e) Direktive o postopkih). Glede na to da med pravna sredstva iz poglavja V v slovenskem pravnem redu spada tudi upravni spor, ni dvoma, da je tožnik status prosilca za mednarodno zaščito ohranil tudi po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta.