TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 296/2002 z dne 25. 3. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 560/2002 z dne 30. 5. 2002 in s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah št. K 74/99 z dne 16. 1. 2002 se ne sprejme. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pritožnik, ki se na obstoj ustaljene sodne prakse zgolj sklicuje, kršitve 22. člena Ustave s tako posplošenimi navedbami ne more utemeljiti. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje z obsodbo in pavšalno zatrjevanje, da je Vrhovno sodišče odločalo pristransko, za ugotovitev o kršitvi te pravice ne zadošča. Pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave ni kršena, če se sodišče, ki odloča o pritožbi opredeli do relevantnih pritožbenih navedb in svojo odločitev obrazloži. Z vidika vsebine 22. člena Ustave velja enaka zahteva tudi v postopku odločanja o izrednih pravnih sredstvih. Ker sta se tako Višje kot tudi Vrhovno sodišče opredelili do relevantnih navedb v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti in sta svojo odločitev obrazložili, za kršitev 25. in 22. člena Ustave očitno ne gre. Zgolj z navedbo, da je bil obsojen za dejanje, ki je neresnično, pritožnik kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave ne izkaže. Pritožnikovi očitki kršitve pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave niso utemeljeni. Sodišča so se opredelila do pritožnikovega zagovora in ga vsebinsko obravnavala v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Ker so sodišča opravila presojo dopustnosti spremembe obtožnega akta in svoje odločitve, zakaj ni bilo treba ugoditi pritožnikovemu predlogu za prekinitev glavne obravnave, razumno obrazložila, niso kršila prve alineje 29. člena Ustave. Iste kršitve zato tudi ni mogoče očitati stališčema Višjega in Vrhovnega sodišča, ki sta le del obrazloženega odgovora obeh sodišč na pritožnikovo zatrjevanje kršitve pravice do obrambe.