TFL Vsebine / TFLGlasnik

Stanje planeta se še nikoli v zgodovini ni tako hitro spreminjalo, žal na slabše, zaradi antropogenega delovanja, to je delovanja človeštva. Prekomerna raba naravnih virov skozi naš način proizvodnje in potrošnje povzroča emisije, ki rezultirajo v najbolj perečem segrevanju zemlje in rapidnem upadanju biodiverzitete. Znanstveni dokazi so na dlani[1], na tej podlagi je potrebno ukrepati, saj ogrožamo podnebni in druge zemeljske ekosisteme, ki vzdržujejo življenje na zemlji. V družbi, ki je organizirana v obliki pravne države, veljajo ustaljena pravila medsebojnega spoštovanja, neškodovanja in saniranja oz. kompenzacije morebiti nastale škode. Čas je, da ta pravila udejanjamo tudi v odnosu do narave, okolja, ki je podlaga našemu življenju in odreja tudi njegovo kakovost. Ta prispevek je namenjen predstavitvi pravnega okvira in konteksta, v katerem se izvaja Direktiva o okoljski odgovornosti, ki predstavlja pomembno pravno ureditev prav v tej smeri.

1. Mednarodna pravila

Mednarodno pravo tvorijo tako mednarodne pogodbe, odločitve njihovih teles in sodne prakse, kakor tudi običajno pravo. Mednarodno okoljsko pravo se je od svojih začetkov s sprejemom Stockholmske deklaracije na konferenci Združenih narodov o človekovem okolju v letu 1972, preko Rio deklaracije o okolju in razvoju z Agendo 21 in globalne Agende 30 v letu 2015 o ciljih trajnostnega razvoja do leta 2030, razvilo skozi uveljavitev številnih konvencij in oblikovanje temeljnih načel, ki so pomemben del mednarodnega okoljskega prava.

Glavna temeljna načela mednarodnega okoljskega prava, ki večinoma izhajajo iz sprejetih deklaracij ter se nadalje konkretizirajo v posameznih mednarodnih pogodbah in sodni praksi, so naslednja:

• načelo trajnostnega razvoja: je celovito načelo, ki določa, da je to razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanje generacije na način, ki ne ogroža zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij. Vključuje več načel, in sicer medgeneracijske in znotrajgeneracijske pravičnosti, trajnostne rabe virov in načelo integracije okoljskih vidikov v ekonomske in druge razvojne načrte.

• načelo prepovedi povzročanja škode: po tem načelu ima država odgovornost zagotoviti, da dejavnosti na območju pod njeno jurisdikcijo oz. nadzorom ne povzročajo škode okolju drugih držav ali območjem izven meja nacionalne jurisdikcije. Vsebuje tako prepovedno (prepoved škodovanja) kot preventivno funkcijo, saj državam nalaga dolžnost, da sprejmejo primerne ukrepe za nadzor in regulacijo možnih izvidov znatne čezmejne škode.

• previdnostno načelo: je novejše načelo mednarodnega prava, ki določa, da kjer obstaja grožnja resne ali nepopravljive škode, pomanjkanje popolnih znanstvenih dokazov ne sme biti razlog za odločitev stroškovno učinkovitih ukrepov za preprečitev degradacije okolja. Načelo se izvaja na podlagi obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da bo potencialni onesnaževalec moral dokazati, da njegova dejavnost ne bo povzročala škode okolju.

• načelo onesnaževalec plača: je odraz načela, da kdor povzroči škodo okolju, jo mora plačati. Po tem načelu mora država zagotoviti, da v vseh primerih, ko pride do onesnaženja okolja ali obstaja velika verjetnost, da bi do onesnaženja lahko prišlo, stroške onesnaževanja oz. ukrepov, sprejetih z namenom preprečitve onesnaževanja, nosi odgovorna fizična ali pravna oseba. Ne gre za odškodnino državi, temveč dolžnost povzročitelja sanirati poškodovano okolje in nositi stroške preprečevanja nastanka škode.

Temeljna načela okoljskega prava je povzela tudi Evropska unija (v nadaljevanju EU) in predstavljajo temelj okoljske politike EU[1], v nacionalnem okviru pa jih določa Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) kot načelo trajnostnega razvoja, načelo preventive, načelo previdnosti, načelo odgovornosti povzročitelja in načelo plačila za obremenjevanje.

Pomembnejše konvencije, povezane z navedenimi načeli in okoljsko odgovornostjo, so Konvencija o biološki raznovrstnosti[2], Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu[3], Konvencija o varstvu svetovne naravne in kulturne dediščine[4], Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja[5] in Dunajska konvencija o varstvu ozonskega plašča[6]. Pomembna je tudi Konvencija o čezmejni presoji vplivov na okolje[7], saj so presoje vplivov ključni preventivni mehanizem varstva okolja pred onesnaževanjem. Po Ustavi RS se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno (8. člen).

Za neposredno varstvo okolja, s katerim so dani pravni mehanizmi varstva tudi v roke posameznikom in njihovim organizacijam, pa sta posebej pomembni:

• Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija)[8], ki ureja prost dostop do informacij javnega značaja, pravico sodelovanja javnosti pri okoljskih odločitvah, pripravi planov, načrtov in predpisov ter pravico dostopa do pravnih sredstev – tako za varstvo pravice dostopa do informacij, pravice do sodelovanja pri okoljskih odločitvah, kot v primeru dejanj ali opustitev oseb zasebnega prava ali organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava. Aarhuška konvencija je mednarodna pogodba, vendar velja samo za evropski prostor. Ratificirala jo je tudi EU in v svoj pravni red prenesla skozi številne okoljske direktive, posebej pa je glede delovanja svojih organov sprejela Uredbo (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti[9]. Glede dostopa do pravnega varstva je v letu 2017 bilo sprejeto posebno Sporočilo Komisije o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah[10] in na tej podlagi izdan Vodnik za državljane za dostop do pravnega varstva na področju varstva okolja[11]. Nadzorno telo nad izvajanjem konvencije je Pritožbeni odbor konvencije.[12]

• Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic[13] nima določil, ki bi se nanašala na varstvo okolja, vendar pa je Evropsko sodišče za človekove pravice, ki ga je konvencija vzpostavila, preko svojih odločitev vzpostavilo tudi varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja, predvsem preko pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.

2. Ureditev okoljske odgovornosti v EU

Pogodbe, ki omogočajo delovanje EU[14], so s stališča nacionalnega prava zavezujoče mednarodne pogodbe. Za okolje je med njimi najpomembnejša Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - 191. člen. Ta določa, da okoljska politika EU prispeva k uresničevanju naslednjih ciljev:

• ohranjanju, varstvu in izboljšanju kakovosti okolja;
• varovanju človekovega zdravja;
• skrbni in preudarni rabi naravnih virov;
• spodbujanju ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali globalnih okoljskih problemov, zlasti v boju proti podnebnim spremembam.

Pri oblikovanju svoje okoljske politike pa EU upošteva razpoložljive znanstvene in tehnične podatke, okoljske razmere v različnih regijah EU, možne koristi in stroške ukrepanja ali neukrepanja ter gospodarski in socialni razvoj EU kot celote in uravnotežen razvoj. Preventivno delovanje, odpravljanje škode pri viru in dolžnost povzročitelja obremenitve, da plača, so temeljna načela, vključena v okoljsko politiko EU.

Preprečevanju onesnaževanja okolja in narave služijo nekateri močni mehanizmi, med njimi so najpomembnejši presoja vplivov človekovih ravnanj na okolje in naravo, dovoljevanje dejavnosti, ki so lahko najbolj nevarne za okolje, in dolžnost sanacije škode, ki se povzroči okolju. Tako so najpomembnejše horizontalne direktive naslednje:

Članek je dostopen za naročnike!

[1] 191. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU): »Politika temelji na previdnostnem načelu in na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve.«