TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Toženkina pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožnica sama trpi pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti 1578,38 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh.

Če je bilo uporabniku ponujeno, kot je bilo ugotovljeno, da je bilo pritožnici, da retransmisijo po izteku licenčne pogodbe vrši po isti ceni, in to na način "vzemi ali pusti", pa ponudba ni sprejeta in uporabnik še naprej retransmitira programe, je velikost oškodovanja - z uporabo merila dogovorjenega honorarja - materialnopravno utemeljeno, praktično pa preprosto odčitati iz te ponudbe.

Konkludentnega soglasja ne potrjuje zanesljivo niti okoliščina, da je tožnica pritožnici v spornem obdobju "dostavljala signal". Na prvi stopnji ni bilo do konca raziskano, kaj to zares pomeni (signal je valovanje, ne stvar). Ugotovljeno pa je bilo bistveno, da je pritožnica lahko TV-programe A. kadarkoli prenehala retransmitirati svojim naročnikom. Zato za utemeljenost izpodbijane sodbe v tem delu zadostuje že pravilno splošno izhodišče, da ni dolžnost imetnika izključne pravice, da preprečuje njene kršitve, temveč tretjih, da je ne kršijo.

Podjetje ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov. Česar pa o tožnici ni mogoče trditi, če ima ob sebi konkurenta, ki ponuja substitute, h katerim je bilo mogoče preiti, in nasproti sebi kartel strank s primerljivo močjo, kot je njena.