TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Trajnostni¹ razvoj kot ena izmed rešitev za pereče in aktualne probleme podnebnih sprememb, okoljske degradacije in izčrpavanja naravnih virov je v zadnjih letih deležen vse večje pozornosti – ne le na področju naravoslovnih in ekonomskih znanosti, ampak tudi na po- dročju prava. Čeprav je ta koncept po svoji naravi zaradi potrebe po regulacijskih metodah najbolj posegel v javno pravo, še posebej okoljsko pravo, pa je mogoče čutiti njegov vpliv tudi na področju zasebnega, zlasti potrošniškega pogodbenega prava.

Pogodbeno pravo temelji na pogodbeni svobodi, ki vsakomur omogoča, da kolikor skladno s 3. členom Obligacijskega zakonika (OZ)² ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, svobodno oblikuje svojo poslovno voljo in vstopa v pogodbena razmerja. Tako v pogodbenem pravu prodaja netrajnostnih izdelkov, ki so skladni z omenjenimi zahtevami, ni sporna, ravno tako pa ne njihov nakup. Šele regulacija v obliki okoljskih standardov kot prisilnih predpisov to lahko spremeni. Na prvi pogled tako deluje, da pogodbeno pravo in spodbujanje trajnostne proizvodnje ter potrošnje nimata veliko skupnega.

Takšna prvotna intuicija se izkaže za napačno. Koncept trajnostnosti je dandanes v javnem diskurzu že tako pogost, da sta trajnostnost in okoljska prijaznost proizvodov za nekatere potrošnike pomembno vodilo (nagib) pri nakupovanju. Za potrošnike, ki svojo odločitev o nakupu osnujejo (tudi) na podlagi trajnostne naravnanosti proizvoda, je ključnega pomena dobra informiranost, saj lahko le ob pravilnih in popolnih informacijah sprejmejo odločitev o nakupu proizvoda, ki je zares trajnosten, s tem pa se posredno spodbuja trajnostni razvoj. Gre torej za »mehki« instrument, v vedenjski ekonomski teoriji poznan tudi pod teorijo dregljaja (angl. nudge theory).³

Ta razprava se bo ukvarjala z vprašanjem informiranja potrošnikov o tem, da je prodajani proizvod trajnosten, pred sklenitvijo prodajne pogodbe. Takšno informiranje je z vidika podjetja⁴ mogoče na prostovoljni ali obvezni osnovi.⁵ Pri prostovoljnem informiranju gre za oglaševanje, pri obveznem pa za izpolnjevanje predpogodbenih dolžnosti informiranja, ki jih pravo v določenih primerih nalaga stranki pogodbe za saniranje informacijske asimetrije. To razlikovanje bo predstavljalo temelj, na katerem bo gradil ta prispevek.

Po začetni opredelitvi trajnostnosti (razdelek 2) prispevek analizira, ali v slovenskem pravnem redu obstaja predpogodbena dolžnost podjetij informirati potrošnike o trajnostnosti proizvodov, pri čemer bodo upoštevani tudi evropski in primerjalnopravni trendi (razdelek 3). Nato je pozornost namenjena oglaševanju trajnostnosti, zlasti kakovosti posredovanih informacij in načinu njihovega posredovanja (razdelek 4), končno pa so predstavljeni še sankcioniranje morebitnega podajanja napačnih ali zavajajočih informacij o trajnostnosti in mehanizmi, ki jih pogodbeno pravo omogoča (razdelka 5 in 6).

2. Trajnostnost proizvodov: opredelitev pojma

Za zamejitev razprave je najprej treba opredeliti pojem trajnostnosti proizvodov, za to pa se je nujno vrniti h konceptu trajnostnega razvoja (angl. sustainable development). Ta ima svoje korenine že v 70. letih prejšnjega stoletja,⁶ najbolj znana opredelitev pa izhaja iz leta 1987 iz poročila Svetovne komisije za okolje in razvoj z naslovom Our Common Future, pogosto poimenovanega tudi The Brundtland Report.⁷ V njem je trajnostni razvoj opredeljen kot razvoj, ki zadovoljuje trenutne potrebe, ne da bi ogrozil zmožnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe.⁸ Koncept se je nadalje razvijal v številnih mednarodnih dokumentih,⁹ iz katerih je mogoče izpeljati tri stebre trajnostnega razvoja (ekonomski, socialni in okoljski)¹⁰ ter štiri načela:

1. načelo medgeneracijske pravičnosti (ohranjanje naravnih virov za prihodnje generacije),
2. načelo trajnostne rabe (trajnostna, primerna uporaba naravnih virov),
3. načelo znotrajgeneracijske pravičnosti (pravična raba naravnih virov med državami) in
4. načelo integracije (upoštevanje okoljskih dejavnikov pri gospodarskih in drugih razvojnih načrtih).¹¹

Trenutno najaktualnejši mednarodni dokument s tega področja je resolucija Generalne skupščine Združenih narodov, imenovana Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 (Agenda 2030), ki vključuje 17 ciljev trajnostnega razvoja.¹²

Koncept trajnostnega razvoja je prodrl tudi v delovanje Evropske unije (EU). V tretjem in petem odstavku 3. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU) je kot cilj EU izrecno naveden tudi trajnostni razvoj Evrope, hkrati pa se EU zavezuje prispevati tudi k trajnostnemu razvoju Zemlje. Poleg tega je načelo trajnostnega razvoja omenjeno tudi v 37. členu Listine EU o temeljnih pravicah, ki obravnava varstvo okolja. Na ravni primarnega prava EU opredelitve trajnostnega razvoja ni zaslediti, na ravni sekundarnega prava pa se sicer pojavlja, vendar izrazito redko.¹³ Ob velikih načrtih EU na tem področju v bližnji prihodnosti je mogoče pričakovati, da se bo to spremenilo. Evropska komisija je namreč leta 2019 začela obširno iniciativo, imenovano Evropski zeleni dogovor, katerega namen je »preobraziti EU v pravično in uspešno družbo s sodobnim, konkurenčnim in z viri gospodarnim gospodarstvom, ki v letu 2050 ne bo ustvarjalo nobenih neto emisij toplogrednih plinov in v katerem bo rast ločena od rabe virov«.¹⁴ Ta ambiciozni načrt bo posegel na mnoga področja od kmetijstva do industrije, med drugim pa tudi na področje varstva potrošnikov prav v zvezi z informiranjem o trajnostnosti proizvodov.

Slovenski pravni red pozna opredelitev trajnostnega razvoja v 5. členu Zakona o varstvu okolja (ZVO-2),¹⁵ in sicer ga razume kot »tak gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja«.

Trajnostni razvoj sega na mnoga področja, med drugim na področje proizvodnje in potrošnje proizvodov. Tako se je znotraj pojma trajnostnega razvoja razvil koncept trajnostne proizvodnje in potrošnje (angl. sustainableproductionand consumption), pri čemer gre za ločena koncepta, ki pa sta pogosto obravnavana skupaj.¹⁶ Ne nazadnje tudi cilj št. 12 Agende 2030 obravnava zagotavljanje trajnostnih načinov proizvodnje in porabe. Trajnostno proizvodnjo in potrošnjo je mogoče opredeliti kot prizadevanje za izboljšanje načina pridobivanja, proizvodnje in trženja proizvodov in materialov ter načina nakupa, uporabe proizvodov in zavrženja ob koncu njihove življenjske dobe.¹⁷ Pri tem je nujen še dostavek, da takšna proizvodnja in potrošnja ne ogrožata možnosti za zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij. Cilj je torej zagotoviti trajnostnost na celotni poti obstoja proizvoda – od proizvodnje prek uporabe do potrošnje in zavrženja.

Trajnostnost proizvodov tako ni enovita kategorija, ampak je nujno definirana z dihotomijo trajnostnosti proizvodnje in trajnostnosti potrošnje. Temu razmisleku se prilagaja tudi opredelitev informacij o trajnostnosti. Informacije o trajnostnosti proizvodnje se nanašajo na način, kako je proizvod nastal v proizvodnem procesu, tj. od pridobivanja surovin in energije prek izdelave polizdelkov do končnega izdelka in njegovega trženja. Informacije o trajnostnosti potrošnje pa se nanašajo predvsem na način uporabe proizvoda (življenjska doba, trajnost ter popravljivost) in njegove končne porabe ter zavrženja, vključno z možnostmi ponovne uporabe in recikliranja. Za potrošnika sta (lahko) relevantna oba sklopa informacij, tj. tako informacije o trajnostnosti proizvodnje kot informacije o trajnostnosti potrošnje. V nadalje- vanju bo uporabljen izraz »informacije o trajnostnosti proizvodov« kot zbirni pojem, ob tem pa se je treba zavedati, da ne gre za enotno kategorijo, ampak lahko pomeni mnogo različnih tipov informacij.

3. Predpogodbena dolžnost informiranja o trajnostnosti proizvodov

3.1. Splošno o predpogodbenih dolžnostih informiranja

Kot je že bilo omenjeno, je informiranje z vidika podjetja mogoče na prostovoljni osnovi (oglaševanje) ali na obvezni osnovi (izpolnjevanje predpogodbene dolžnosti informiranja).

Ključno vprašanje v tem delu je torej, ali slovenski pravni red podjetjem nalaga dolžnost, da informirajo potrošnike o trajnostnosti prodajanih proizvodov pred sklenitvijo pogodbe, ali pa je takšno informiranje (vedno) zgolj predmet odločitve posameznega podjetja, običajno kot del poslovne strategije.

Predpogodbene dolžnosti informiranja so v slovenski pravni teoriji razmeroma nov koncept, ki je bil prvič obširneje teoretsko utemeljen v doktorski disertaciji Andreje Fakin. Pomenijo odstop od načela lastne odgovornosti, ki udeležencem v pravnem prometu nalaga, da sami poskrbijo za tak informacijski položaj, ki jim bo omogočil oblikovanje svobodne odločitve.¹⁸ V določenih primerih razlogi pravičnosti zahtevajo, da se to breme preloži na nasprotno stranko, ki informacijo ima, in se jo zaveže k razkritju.¹⁹ Tako se oblikujejo predpogodbene dolžnosti informiranja, ki glede na časovno točko nastopijo pred sklenitvijo pogodbe, saj le tako lahko stranka, ki je informacijsko v šibkejšem položaju, popolno in svobodno oblikuje svojo poslovno voljo. Glede na sprožilni moment je mogoče razlikovati tri tipe predpogodbenih dolžnosti informiranja:

1. spontane predpogodbene dolžnosti informiranja (nastanejo spontano in ne glede na to, ali je zavezanec po informaciji posebej povprašan);
2. predpogodbene dolžnosti informiranja, ki temeljijo na dolžnosti govoriti resnico (nanašajo se tako na spontane izjave zavezanca kot na njegove odgovore na vprašanja); in
3. poizvedovalne dolžnosti (nalagajo zavezancu opozoriti na njemu razpoznavno zmoto nasprotne stranke oziroma preveriti, ali je nasprotna stranka morda v zmoti).²⁰

Predpogodbene dolžnosti informiranja lahko nastanejo na podlagi dobre vere (načela vestnosti in poštenja) ali na podlagi zakona. Pri predpogodbenih dolžnostih informiranja, ki temeljijo na dobri veri, so se v teoriji izoblikovale predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da se dolžnost vzpostavi oziroma aktivira, in sicer so to: (1) pomembnost informacije, (2) okvir vedenja upravičenca, (3) okvir vedenja zavezanca in (4) dodatne okoliščine.²¹ Pri zakonskih predpogodbenih dolžnostih informiranja je potrebo po informiranju prepoznal že zakonodajalec in dolžnost predpisal v zakonu.²²

3.2.Iskanje predpogodbenih dolžnosti informiranja o trajnostnosti proizvodov v slovenskem pravnem redu

3.2.1.Zakonskepredpogodbene dolžnosti informiranja o trajnostnosti

Pregled zakonskih predpogodbenih dolžnosti informiranja v slovenski zakonodaji pokaže, da zakonodajalec podjetjem pred sklenitvijo prodajne pogodbe s potrošniki ne nalaga dolžnosti informirati potrošnike o trajnostnosti prodajanih proizvodov (pa najsi gre za informacije o trajnostnosti proizvodnje ali potrošnje). Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1),23 ki na tem področju predstavlja prenos Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva 2011/83/EU o pravicah potrošnikov),24 v 18. členu25 določa, katere informacije mora podjetje pred sklenitvijo pogodbe zagotoviti potrošniku, če niso jasne že iz okoliščin, vendar omembe trajnostnosti v tem katalogu informacij ni zaslediti. Še najbliže bi bila zahteva po posredovanju informacij o »glavnih značilnostih blaga«, vendar pa bi bila razlaga, ki bi širila pojem glavnih značilnosti tudi na informacije o trajnostnosti, verjetno preveč ekstenzivna. Tudi avtorji poročila o zakonodaji s področja trajnostne potrošnje in varstva potrošnikov, pripravljenega na zahtevo Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (Odbor IMCO), ugotavljajo, da trenutna evropska zakonodaja s področja varstva potrošnikov – tj. ravno ta zakonodaja, ki jo 18. člen ZVPot-1 prenaša v slovenski pravni red – informacijskih zahtev s področja trajnostnosti proizvodov (osredotočili so se na elemente trajnostnosti potrošnje) ne vsebuje.26 Nedavni razvoj v evropski zakonodaji, ki bo prikazan v nadaljevanju, to ugotovitev dodatno potrjuje.

3.2.2. Predpogodbene dolžnosti informiranja o trajnostnosti, ki temeljijo na dobri veri

Slovenska zakonodaja torej podjetjem ne predpisuje zakonskih predpogodbenih dolžnosti informiranja o trajnostnosti proizvodov. Nadalje je treba preučiti še potencialno možnost za vzpostavitev predpogodbenih dolžnosti informiranja, ki temeljijo na dobri veri. V zvezi s tem so relevantne zgoraj navedene predpostavke, ki so se oblikovale v teoriji za vzpostavitev tega tipa predpogodbenih dolžnosti informiranja.

Najprej bo pozornost namenjena potencialni vzpostavitvi spontanih predpogodbenih dolžnosti informiranja. Prva predpostavka pri tem je predpostavka pomembnosti informacije. Ključno vprašanje je torej, ali informacije o trajnostnosti proizvodov (tako tiste, ki se nanašajo na proizvodnjo, kot tiste, ki se nanašajo na potrošnjo) lahko štejemo za »pomembne informacije« v smislu te predpostavke. Andreja Fakin napolnjevanje predpostavke pomembnosti informacije poveže z objektivnim kriterijem bistvenosti zmote. Opirajoč se predvsem na nemško teorijo (in drugače od dotedanje slovenske teorije) utemelji razlikovanje med objektivnim in subjektivnim kriterijem bistvenosti zmote,²⁷ pri čemer je zgolj objektivni kriterij tisti, ki je vsebinsko enak s predpostavko pomembnosti informacije. V skladu s tem je informacija pomembna, če se nanaša na: (1) bistvene lastnosti predmeta, (2) osebo, s katero se sklepa po- godba, kadar se sklepa glede na to osebo, (3) okoliščine, ki se po običajih v pravnem prometu štejejo za odločilne, ali (4) okoliščine, ki se po namenu strank štejejo za odločilne.²⁸ Čeprav trajnostnost proizvodov za vse več potrošnikov postaja vse pomembnejši dejavnik pri sprejemanju odločitev, pa se vsaj za zdaj šele uveljavlja in še ni zaznati, da bi bila med absolutnimi prioritetami (večine) potrošnikov.²⁹ Tako bi bilo prezgodaj govoriti o trajnostnosti kot okoli- ščini, ki se šteje za odločilno po običajih v pravnem prometu. Okoliščina, ki se nanaša na osebo, tu že po naravi ne pride v poštev. Trajnostnost kot bistvena lastnost predmeta je verjetno odvisna od konkretnega proizvoda, vendar pa bi šli načeloma predaleč, če bi jo avtomatsko šteli za bistveno lastnost. Tako ostane edina možnost, ko bi se informacija o trajnostnosti proizvoda lahko štela za pomembno informacijo v smislu predpostavke spontanih predpogodbenih dolžnosti informiranja, četrta alternativa, tj. da se informacija nanaša na okoliščino, ki se po namenu strank šteje za odločilno. Iti mora torej za okoliščino, ki jo stranki štejeta za pomembno, in je zato povzdignjena na raven podlage (kavze) pogodbe. Čeprav se šteje za objektivni kriterij, je v svojem napolnjevanju ta okoliščina subjektivna, saj je odvisna od pogodbenih strank. Okoliščina, da je proizvod trajnosten (naj gre za trajnostno proizvodnjo, potrošnjo ali oboje), v tem smislu ne predstavlja nobene izjeme. Če se podjetje in potrošnik dogovorita, da je lastnost trajnostnosti zanju odločilna okoliščina pri sklepanju pogodbe, je povzdignjena na raven podlage pogodbe, s tem pa gre tudi za pomembno informacijo v smislu predpostavke spontanih predpogodbenih dolžnosti informiranja. Za vzpostavitev takšne spontane predpogodbene dolžnosti informiranja morajo biti izpolnjene še nadaljnje predpostavke. Informacija o trajnostnosti proizvoda, za katero je bila ugotovljena njena pomembnost, ne sme spadati v okvir vedenja upravičenca³⁰ (tj. potrošnika), obenem pa mora oziroma bi morala spadati v okvir vedenja zavezanca³¹ (tj. podjetja). Poleg tega mora biti izpolnjena katera od »dodatnih okoliščin«,³² kar pa je odvisno od konkretnega primera.

Poleg zelo omejenih možnosti spontanih predpogodbenih dolžnosti informiranja sta mogoči tudi vzpostavitev predpogodbenih dolžnosti informiranja, ki temeljijo na dolžnosti govoriti resnico, in vzpostavitev poizvedovalnih dolžnosti. Njuna posebnost je, da se pri obeh predpostavka pomembnosti informacije ne zahteva.³³ Tako dolžnost podjetja govoriti resnico zajema vse informacije o trajnostnosti proizvoda, tudi tiste, ki sicer ne bi spadale pod pojem pomembne informacije v smislu predpostavke pri spontanih predpogodbenih dolžnostih informiranja. Nanaša se na informacije v spontanih izjavah podjetja in v njegovih odgovorih na vprašanja potrošnikov. Enako tudi poizvedovalna dolžnost podjetja ni vezana na »pomembne informacije« v smislu predpostavke spontanih predpogodbenih dolžnosti informiranja, ampak se dolžnost podjetja, da potrošnika opozori na njegovo, podjetju razpoznavno zmoto, nanaša na vse informacije, ki so pomembne za potrošnika (subjektivno pomembne). Nadaljnje predpostavke se ravnajo po splošnih pravilih za ta dva tipa predpogodbenih dolžnosti informiranja.³⁴

3.2.3. Sklepno o predpogodbenih dolžnostih informiranja o trajnostnosti pri nas

Iz pregleda trenutne slovenske pravne ureditve lahko ugotovimo, da pravni red podjetjem predpogodbeno dolžnost informiranja o trajnostnosti proizvodov nalaga izjemno redko. Zakonskih predpogodbenih dolžnosti informiranja na tem področju slovenska zakonodaja ne vsebuje, hkrati pa je domet spontanih, na dobri veri temelječih predpogodbenih dolžnosti informiranja o trajnostnosti proizvodov izrazito omejen, in sicer praktično zgolj na okoliščine, ki so glede na namen strank odločilne in s tem povzdignjene na raven podlage pogodbe. Ker sta ta dva tipa predpogodbenih dolžnosti informiranja po stališču tega prispevka temeljna, saj podjetju lahko izvirno in spontano nalagata dodatno obveznost potrošnikom zagotavljati informacije o trajnostnosti proizvodov,³⁵ je mogoče brez zadržkov zatrditi, da slovenski pravni red podjetjem predpogodbenih dolžnosti informiranja potrošnikov o trajnostnosti proizvodov praktično ne nalaga.

3.3.Evropska zakonodaja

Kot je bilo že omenjeno, so zakonske predpogodbene dolžnosti informiranja pri potrošniški prodajni pogodbi v slovenskem pravnem redu (natančneje v ZVPot-1) posledica evropske zakonodaje, in sicer prenosa Direktive 2011/83/EU o pravicah potrošnikov, zlasti njenega 5. člena. Poleg tega je bilo že ugotovljeno, da ta direktiva posebnih predpogodbenih dolžnosti informiranja, ki se nanašajo na trajnostnost proizvodov, ne določa, to pa je tudi razlog, da jih v slovenski zakonodaji ni mogoče najti.

Takšen sklep sicer ne bi bil nujen. Čeprav direktiva zasleduje popolno harmonizacijo,³⁶ pa v 5. členu določa izjemo,³⁷ v skladu s katero države članice lahko »sprejmejo ali ohranijo dodatne obveznosti glede predpogodbenih informacij«.³⁸ Zasledovana je torej minimalna harmonizacija.³⁹ Tako imajo nacionalni zakonodajalci možnost, da določijo dodatne predpogodbene dolžnosti informiranja, ki jih katalog v direktivi ne vsebuje, torej tudi takšne, ki se nanašajo na trajnostnost proizvodov.⁴⁰ Slovenski zakonodajalec, podobno kot večina drugih zakonodajalcev v EU, te možnosti ni uporabil.

Razvoj na ravni EU v zadnjih letih nakazuje, da se bo takšna situacija kmalu spremenila. Znotraj Evropskega zelenega dogovora je bil namreč sprejet akcijski načrt za krožno gospodarstvo, katerega cilj je tudi okrepiti vlogo potrošnikov, med drugim tudi v zvezi z informacijami o proizvodih, ki jih potrošniki prejmejo.⁴¹ Že poročilo o zakonodaji s področja trajnostne po- trošnje in varstva potrošnikov, pripravljeno na zahtevo Odbora IMCO, je ugotovilo pomanj- kljivosti na tem področju in predlagalo vključitev trajnosti (angl. durability) in popravljivosti (angl. repairability) proizvodov na seznam predpogodbenih dolžnosti informiranja.⁴² Temu je sledila tudi Evropska komisija, ki je 30. marca 2022 objavila predlog nove direktive za okrepitev vloge potrošnikov pri zelenem prehodu,⁴³ ki bo med drugim posegla tudi v dosedanjo ureditev predpogodbenih dolžnosti informiranja v Direktivi o pravicah potrošnikov. Predlog direktive obstoječim predpogodbenim dolžnostim informiranja iz 5. člena dodaja še šest novih informacijskih sklopov, ki se nanašajo na vidike trajnostnosti proizvodov, in sicer mora podjetje potrošniku zagotoviti:

• informacijo, kadar jo da proizvajalec na voljo, o obstoju in trajanju proizvajalčeve tržne garancije trajnosti, kadar garancija zajema celotno blago in traja več kot dve leti (za vse blago);
• informacijo, da proizvajalec ni zagotovil informacije o obstoju tržne garancije trajnosti z veljavnostjo več kot dve leti (za blago, ki uporablja energijo);
• informacijo, kadar jo da proizvajalec na voljo, o minimalnem obdobju, v katerem proizvaja- lec zagotavlja posodobitve programske opreme (za blago z digitalnimi elementi);
• informacijo, kadar jo da ponudnik na voljo, o minimalnem obdobju, v katerem ponudnik zagotavlja posodobitve programske opreme (za digitalno vsebino in digitalne storitve);
• lestvico popravljivosti, kadar je to primerno;
• informacije, ki jih da proizvajalec na voljo, o razpoložljivosti rezervnih delov in razpoložljivosti uporabniškega priročnika in priročnika za popravila, če ne zagotovi lestvice popravljivosti.⁴⁴

Enake predpogodbene dolžnosti informiranja predlog direktive predvideva tudi pri pogodbah, sklenjenih na daljavo oziroma zunaj poslovnih prostorov.

Prve štiri informacije se predvsem nanašajo na trajnost, zadnji dve pa na popravljivost. Ugotoviti je mogoče, da se je direktiva usmerila predvsem v informacije o trajnostnosti potrošnje, medtem ko informacij s področja trajnostnosti proizvodnje ni predvidela.

Vseeno pa velja omeniti eno predpogodbeno informacijsko dolžnost, ki jo evropska zakonodaja v zvezi s trajnostnostjo že nalaga. Gre za označevanje proizvodov z energijskimi nalepkami (angl. energy label ),⁴⁵ kar strankam (ne le potrošnikom) omogoča, da se za izdelke, ki med uporabo vplivajo na porabo energije, ozaveščeno odločijo na podlagi informacije, koliko energije ti izdelki porabijo.⁴⁶ Zopet gre za informacije s področja trajnostne potrošnje, dolžnost pa je naložena tako trgovcem (podjetjem) kot tudi dobaviteljem. Sicer označevanje izdelkov z energijskimi nalepkami ni formulirano kot informacijska dolžnost, ampak prej kot nekakšna administrativna zahteva, vendar pa je razlaga, da gre (tudi) za predpogodbeno dolžnost informiranja, povsem ustrezna.

3.1.Primerjalnopravni pregled

Čeprav Direktiva o pravicah potrošnikov trenutno (še) ne vsebuje predpogodbenih dolžnosti informiranja, ki se nanašajo na trajnostnost proizvodov, so nekatere države že izkoristile možnost izjeme od popolne harmonizacije, ki jo direktiva omogoča v 5. členu. Tako je primerjalno že mogoče opaziti trend vključevanja takšnih predpogodbenih dolžnosti informiranja v nacionalno zakonodajo in s tem zviševanja ravni varstva potrošnikov.

Najbolj odmevno reformo je izvedla Francija. Leta 2020 sprejeti zakon,⁴⁷ ki je stopil v veljavo leta 2022, je med drugim določil obveznost proizvajalcev, uvoznikov, distributerjev in drugih, ki električne ali elektronske proizvode spravljajo na trg, da prodajalcem teh proizvodov sporočijo indeks popravljivosti (angl. repairability index ), ti pa ga naprej posredujejo potrošnikom.⁴⁸ Trenutno se ta ureditev uporablja za pet skupin proizvodov, in sicer televizije, pametne telefone, prenosnike, kosilnice in pralne stroje. Od leta 2024 bo indeks popravljivosti zamenjal indeks trajnosti (angl. durability index ).⁴⁹

Predlog⁵⁰ spremembe belgijske zakonodaje iz leta 2019 uvaja dodatne predpogodbene dolžnosti informiranja, in sicer trajnost (pričakovana življenjska doba proizvoda) in popravljivost (možnosti za popravilo proizvoda).⁵¹ Tako iz francoskega kot belgijskega primera je mogoče ugotoviti, da je poudarek namenjen izključno trajnostnosti potrošnje (in ne proizvodnje).

V Nemčiji se zakonodajalec s predpogodbenimi dolžnostmi informiranja o trajnostnosti proizvodov še ni zelo ukvarjal, je pa njihovo potencialno vpeljavo natančno preučila delovna skupina v poročilu Trajnostnost in civilno pravo⁵² in opredelila tri problemske sklope:

• Kaj naj bo urejeno: Delovna skupina je najprej identificirala možne informacije,⁵³ na katere bi se dolžnost nanašala, nato pa opozorila na problematičnost preobsežnih informacijskih zahtev tako z vidika potrošnika (information overload) kot z vidika podjetja (dodatno breme in stroški).⁵⁴ V skladu z dotedanjo literaturo je obseg informacij omejila le na lastnosti, ki so za potrošnika pomembne (to so najkrajša življenjska doba, enostavnost popravila in energetska učinkovitost). Obenem je domet dolžnosti omejila tako, da bi se dolžnost nanašala le na določene skupine proizvodov in ne splošno na vse.⁵⁵
• Koga naj dolžnost zavezuje: Dolžnost je treba naložiti podjetjem (prodajalcem), vendar je treba upoštevati, da si mora prodajalec zelo prizadevati, da pride do teh informacij, saj sam nima najboljšega vpogleda v lastnosti proizvoda – takšen vpogled ima proizvajalec.⁵⁶
• Kje naj bo urejeno: Predpogodbene dolžnosti informiranja o trajnostnosti naj bodo zakonske in urejene poleg preostalih v EGBGB⁵⁷ (in ne v BGB).

Slovenija omenjenim primerjalnim trendom pri sprejemanju novega ZVPot-1 ni sledila, zato vse kaže, da bo z vključitvijo predpogodbenih dolžnosti informiranja o trajnostnosti proizvodov v slovensko zakonodajo počakala, dokler tega ne bo zahtevala (bližajoča se) evropska zakonodaja.

4. Oglaševanje trajnostnosti proizvodov

4.1. Splošno o oglaševanju trajnostnosti

V zgornjih razdelkih je bilo ugotovljeno, da podjetjem slovenski pravni red praktično ne nalaga nobenih (sploh pa spontanih) predpogodbenih dolžnosti informiranja potrošnikov o trajnostnosti proizvodov – tako zakonskih kot tistih, ki temeljijo na dobri veri. To pa je treba ločiti od oglaševanja trajnostnosti,⁵⁸ pri katerem gre za prostovoljno odločitev podjetja, da potrošnikom posreduje določene informacije o trajnostnosti prodajanih proizvodov, čeprav ga pravo k temu ne obvezuje. Običajno gre tu za del poslovne strategije podjetja, ki želi tako k nakupu privabiti potrošnike, ki trajnostnosti proizvodov namenjajo posebno pozornost oziroma je ta vodilo (oziroma vsaj eno izmed njih) pri sprejemanju poslovne odločitve.

Oglaševanje trajnostnosti ni omejeno na zgolj eno od oblik, ampak se v praksi pojavlja tako oglaševanje trajnostnosti proizvodnje kot potrošnje. Primer prve je oglaševanje zelenega proizvodnega procesa (na primer »trajnostno pridelana hrana«), primer druge pa je oglaševanje z navajanjem, da se proizvod lahko »razgradi«, »reciklira«, »je okolju prijazen«, »porabi manj energije«, »je ozonu prijazen«, »ne vsebuje določenih snovi« ipd.5

Posebno pozornost velja nameniti terminologiji. V anglosaškem svetu sta se v zvezi z oglaševanjem okoljskih razsežnosti proizvodov uveljavila izraza »zeleno oglaševanje« (angl. green advertising) in »zelena trditev« (angl. green claim). Na ravni prava EU se obrisi terminologije nakazujejo v že omenjenem predlogu direktive za okrepitev vloge potrošnikov pri zelenem prehodu. Tu je namreč uporabljen izraz »okoljska trditev« (angl. environmental claim), ki se nadalje deli na izrecno (angl. explicit) in splošno (angl. generic).⁶⁰ V primeru podajanja zavajajočih ali napačnih okoljskih trditev je splošno uveljavljen termin »zeleno zavajanje« (angl. greenwashing).

4.2. Kakovost informacij v okoljskih trditvah

Čeprav je oglaševanje trajnostnosti proizvoda povsem prostovoljna odločitev podjetja, ima podjetje, če se zanj odloči, vseeno določene dolžnosti.⁶¹ Najlepše jih – splošno in ne specifično vezano na trajnost – ilustrira Slovenski oglaševalski kodeks (SOK),⁶² ki sicer ni zavezujoč dokument, vseeno pa nazorno prikazuje kvalitativne zahteve, ki jih je mogoče najti in izpeljati tudi iz slovenske zakonodaje.

Okoljske trditve morajo biti resnične (4. člen SOK). S tem tudi na področje oglaševanja prek dolžnosti govoriti resnico vdirajo predpogodbene dolžnosti informiranja, kar otežuje njihovo razmejitev od oglaševanja. Pravo razlikovanje med prostovoljnim in obveznim informiranjem je torej tisto med oglaševanjem in spontanimi (zakonskimi ali na dobri veri temelječimi) predpogodbenimi dolžnostmi informiranja.

Nadalje morajo biti okoljske trditve dokazljive (5. člen SOK). To pomeni, da lahko oglaševalci kadarkoli predložijo dokazila, s katerimi bodo lahko utemeljili vse trditve v oglasih (neposredne, posredne, eksplicitne, implicitne). Okoljske trditve morajo tako biti objektivne, preverljive, predvsem pa podkrepljene z dejstvi.

V literaturi je pogosteje od »pozitivne« opredelitve kakovosti informacij v okoljskih trditvah zaslediti »negativni« vidik, tj. kakšno oglaševanje ni dopustno. Gre za t. i. zeleno zavajanje, ki je danes teoretsko že zelo nadrobno razdelano in mu bo pozornost namenjena v nadaljevanju.

4.3.Zeleno zavajanje

Zeleno zavajanje je dejanje zavajanja potrošnikov glede okoljskih praks podjetja ali glede okoljskih koristi proizvoda ali storitve.⁶³ Z vidika načina zavajanja je mogoče ločiti med dvema sklopoma zelenega zavajanja. Eksplicitno zeleno zavajanje temelji na podajanju informacij in dejstev, implicitno zeleno zavajanje pa na slikovnem gradivu, ki ga potrošnik poveže s pozitivnimi okoljskimi učinki (na primer narava, živali, zelena barva).⁶⁴ Ker se ta razprava ukvarja s podajanjem informacij, se bo osredotočila zgolj na prvo obliko.

Ta je v literaturi razčlenjena še naprej. Podjetje TerraChoice je v svoji raziskavi zelenega zavajanja identificiralo »šest grehov zelenega zavajanja«:⁶⁵

• greh skritega kompromisa (angl. sin of hidden trade-off) pomeni označevanje proizvoda za zelenega zgolj na podlagi ene same lastnosti oziroma zelo ozkega kroga lastnosti, ne da bi upoštevali še preostale pomembne okoljske parametre;
• greh odsotnosti dokazov (angl. sin of no proof) pomeni zatrjevanje, ki ni podkrepljeno (substancirano) z enostavno dostopnimi informacijami;
• greh nejasnosti (angl. sin of vagueness) pomeni uporaba pojmov, ki so slabo definirani ali preširoki;
• greh nepomembnosti (angl. sin of irrelevance) pomeni zatrjevanje, ki je sicer resnično, a za potrošnikovo iskanje okolju prijaznih proizvodov nepomembno;
• greh manjšega zla (angl. sin of lesser of two evils) pomenijo zelene trditve, ki so znotraj določene kategorije proizvodov sicer resnične, a lahko odvrnejo pozornost potrošnikov od okoljskih učinkov, ki jih ima celotna kategorija proizvodov;
• greh laži (angl. sin of fibbing) pomenijo trditve, ki so napačne.

V literaturi je mogoče zaslediti še sedmi greh, in sicer greh čaščenja lažnih označb (angl. sin of worshiping false labels), pri katerem gre za prikazovanje slik ali logotipov, ki dajejo zmoten vtis, da ima proizvod potrditev tretje osebe (najpogosteje gre za slike, ki so podobne t. i. okoljskim oznakam oziroma znakom).⁶⁶

Mnogo raziskav ugotavlja, da je zeleno zavajanje v praksi zelo pogosto. Po študiji TerraChoice je daleč najpogostejši greh skritega kompromisa, sledita pa mu greh odsotnosti dokazov in greh nejasnosti.⁶⁷ Spet druga raziskava je na prva tri mesta postavila iste tri »grehe«, le da je greh nejasnosti skočil na prvo mesto po pogostosti.⁶⁸

4.4. Zeleno zavajanje v slovenskem in evropskem pravu

V slovenskem pravnem redu je varstvo potrošnikov pred zelenim zavajanjem zajeto predvsem s prepovedjo nepoštenih poslovnih praks v 8. poglavju ZVPot-1,⁶⁹ ki predstavlja prenos Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah).⁷⁰ V zvezi z njo je treba že takoj opozoriti, da načeloma sledi popolni harmonizaciji, vendar pa je njen domet omejen zgolj na razmerja med podjetji in potrošniki (B2C), medtem ko razmerij med podjetji (B2B) ne ureja.⁷¹

Nepoštene poslovne prakse, ki jih direktiva prepoveduje, so opredeljene z generalno klavzulo, primeroma pa so kot nepoštene poslovne prakse navedene zavajajoče in agresivne poslovne prakse.⁷² V zvezi s pojavom zelenega zavajanja so relevantne zavajajoče poslovne prakse, predvsem zavajajoča dejanja. To še posebej drži, ker slovenski ZVPot-1 v 38. členu zavajajoče oglaševanje veže na opredelitev zavajajoče poslovne prakse.

Zavajajoča dejanja⁷³ je mogoče razdeliti na dve skupini. V prvo skupino spadajo tiste poslovne prakse, ki (1a) vsebujejo napačne oziroma neresnične informacije in (2) povzročijo ali bi utegnile povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Vse napačne informacije, ki bi jih podjetje potrošnikom podalo glede trajnostnosti proizvodov, se tako štejejo za zavajajočo poslovno prakso. V drugo skupino spadajo tiste poslovne prakse, ki (1b) zavajajo ali bi utegnile zavajati povprečnega potrošnika glede taksativno naštetih elementov (na primer obstoj, narava izdelka, cena itd.) in (2) povzročijo ali bi utegnile povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Vse zavajajoče informacije tako niso avtomatsko zavajajoča poslovna praksa, ampak sem sodijo samo tiste in- formacije, ki se nanašajo na taksativno določene elemente, ki jih direktiva določa. Pregled tega kataloga elementov pokaže, da direktiva trajnostnosti proizvodov tu ne predvideva, vendar je z razlago vseeno mogoče ugotoviti, da je informacije o trajnostnosti proizvodov mogoče uvrstiti pod točko a (obstoj in narava izdelka) in točko b (glavne značilnosti izdelka).⁷⁴ Vseeno bi bila eksplicitna navedba trajnostnosti gotovo jasnejša in ustreznejša.

Direktiva v Prilogi I navedeni opredelitvi zavajajočih poslovnih praks dodaja še črno listo (angl. black list) poslovnih praks, ki se vedno štejejo za nepoštene in so torej per seprepovedane.⁷⁵ Z vidika trajnostnosti proizvodov sta posebej relevantni točki 2 in 4, ki kot per sezavajajočo poslovno prakso prepoznavata zatrjevanje oziroma prikazovanje znaka, da je bil iz- delek potrjen oziroma odobren. Mednje je mogoče uvrstiti tudi okoljsko označevanje.⁷⁶ Druge točke za primere zelenega zavajanja možnosti subsumpcije ne ponujajo.

Šibkosti zakonodaje z vidika trajnostnosti proizvodov je EU prepoznala in začela s pripravami na njeno prenovitev. Že omenjeni predlog nove direktive za okrepitev vloge potrošnikov pri zelenem prehodu⁷⁷ tako dopolnjuje tudi Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah. V 6. členu dodaja pod točko b na seznam elementov, na katere se mora nanašati zavajajoča informacija, tri nove elemente, in sicer: vpliv na okolje in družbo, trajnost in popravljivost. Nato v drugem odstavku dodaja novo zavajajoče dejanje, in sicer navajanje okoljske trditve v zvezi s prihodnjo okoljsko uspešnostjo brez jasnih, objektivnih in preverljivih zavez in ciljev ter brez neodvisnega sistema spremljanja. Poleg tega dodaja na črno listo per senepoštenih po- slovnih praks nekatere nove zavajajoče poslovne prakse, povezane s trajnostnostjo proizvodov:

• prikazovanje znaka za trajnostnost, ki ne temelji na shemi certificiranja ali ga ne vzpostavijo javni organi;
• navajanje splošne okoljske trditve, za katero podjetje ne more dokazati priznane odlične okoljske uspešnosti, pomembne za trditev;
• navajanje okoljske trditve o celotnem izdelku, kadar trditev dejansko zadeva le določen vidik izdelka;
• predstavljanje zahtev, ki jih uvaja zakonodaja za vse izdelke v zadevni kategoriji izdelkov na trgu EU, kot posebnost ponudbe podjetja;
• opustitev obveščanja potrošnikov, da bo posodobitev programske opreme negativno vplivala na uporabo blaga z digitalnimi elementi ali na določene značilnosti blaga, tudi če bo izboljšala delovanje drugih značilnosti;

4.5. Način podajanja okoljskih trditev in pojav okoljskega označevanja

Če je bil v zgodnjih razdelkih govor o tem, kakšne informacije podjetje v okoljskih trditvah lahko podaja, bo zdaj pozornost namenjena še načinu, ki se ga pri podajanju informacij lahko posluži.

Načeloma lahko podjetje pri okoljskih trditvah uporabi poljubne načine oglaševanja, dokler so ti v skladu z zakonom in niso nedostojni ali zavajajoči (36. člen ZVPot-1). Podjetje tako lahko oglašuje prek ubesedenja informacije kot tudi s slikovnim ali grafičnim gradivom ali na kakšen drug način. Dokler vsebina informacij ustreza zahtevani kakovosti informacij, pravo izbire načina podajanja okoljskih trditev načeloma ne regulira.

4.5.1. Okoljski znaki

Vseeno se je v zadnjem času pravo vse bolj začelo ukvarjati s t. i. okoljskimi znaki oziroma označbami (angl. eco-labels). Okoljsko označevanje je prostovoljen sistem certificiranja proizvodov z vidika njihovih okoljskih učinkov, ki potrošnikom zagotavlja informacije o vplivu proizvoda na okolje, na podlagi katerih se lahko informirano odločijo o nakupu.⁷⁹ Temelji na standardizaciji kriterijev, ki jih mora proizvod izpolnjevati, da prejme okoljski znak, preverja pa jih običajno neodvisen organ (tretja oseba).⁸⁰ Temeljne značilnosti okoljskega označevanja so, da je tržno osnovano, usmerjeno k potrošnikom in proizvode simbolno diferencira.⁸¹ Okoljsko označevanje ima dva temeljna cilja. Prvi cilj je v ozaveščanju in zagotavljanju informacij potrošnikom o okoljskih učinkih proizvodov, kar potrošnikom omogoča (in olajša), da izberejo okolju najprijaznejši proizvod.⁸² Okoljski znaki so namreč za potrošnika hitra in eno- stavna informacija o okoljski prijaznosti in trajnostnosti proizvoda, saj je skladnost s kriteriji preveril že organ, ki okoljski znak podeljuje. Drugi cilj izhaja iz prvega in se kaže v zviševanju okoljskih standardov proizvodov.⁸³ V ideji bo visoko povpraševanje potrošnikov po certificiranih proizvodih spodbudilo proizvajalce k pridobitvi čim več okoljskih znakov, za to pa morajo proizvodi izpolnjevati določene okoljske zahteve in standarde. Okoljski znaki bi dali podjetjem konkurenčno prednost pred drugimi podjetji, ki okoljskih znakov ne bi imeli,⁸⁴ kar bi lahko povzročilo »tekmovanje« za okoljske znake. To bi nujno vodilo k zviševanju okoljskih standardov proizvodov na trgu. Seveda pa je temeljna predpostavka tega razmisleka, da bodo potrošniki res bolj povpraševali po proizvodih, certificiranih z okoljskimi znaki.

Ločiti je mogoče med tremi skupinami okoljskih znakov.⁸⁵ Znak tipa I (angl. type I label) podeljuje neodvisna tretja oseba (državni organ ali nevladna organizacija) na podlagi različnih znanstvenih kriterijev, ki upoštevajo okoljske vidike celotnega življenjskega cikla proizvoda od proizvodnje do potrošnje. Takšni primeri so nemški Blue Angel , nordijski Nordic Swanin evropski EU ecolabel (slov. znak EU za okolje), imenovan tudi EU eco-flower. Znak tipa II (angl. type II label) pomeni enostransko izjavo podjetja o določeni značilnosti oziroma lastnosti proizvoda, ki je nato lahko podvržena potrditvi s strani neodvisnega organa. Za razliko od prejšnjega tipa se tu upošteva zgolj en sam kriterij. Takšen primer bi bil na primer znak, da proizvod ne vsebuje snovi CFC. Znak tipa III (angl. type III label) potrošniku zagotavlja kvantificirane informacije o okoljskih učinkih proizvoda, vendar na koncu ne napravi vrednostne ocene o tem, kateri okoljski učinki so zaželeni in kateri ne.

Z vidika oglaševanja so relevantni predvsem okoljski znaki tipa I. Ti so vedno prostovoljni,⁸⁶ kar pomeni, da se podjetje lahko odloči zanje v okviru svoje oglaševalske strategije. Zanimivo vprašanje je tudi, ali bi bilo z okoljskimi znaki mogoče izpolniti predpogodbene dolžnosti informiranja o trajnostnosti. Trenutno takšnih dolžnosti v slovenskem pravnem redu pretežno ni, vendar pa se s prihajajočo evropsko zakonodajo obetajo tudi pri nas, zato bo to vprašanje nedvomno relevantno. Zdi se, da bi bila izpolnitev predpogodbene dolžnosti informiranja o trajnostnosti proizvodov prek okoljskih znakov sprejemljiva možnost, če je iz okoljskega znaka informacija jasno razvidna. To predpostavlja predvsem, da potrošnik ve, kaj določen okoljski znak pomeni, saj le tako lahko razpozna informacijo, ki mu jo posreduje.

Čeprav je imela ideja vpeljave okoljskega označevanja dober namen in zasnovo ter je z vidika sodelovanja potrošnikov pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja nedvomno dobrodošla pridobitev, pa se srečuje s številnimi težavami. Prva težava je določitev kriterijev za pridobitev okoljskega znaka, saj enoznačnega načina opredelitve, kaj je okolju prijazen proizvod, ni.⁸⁷ Potrošnik, ki na proizvodu zagleda okoljski znak, neposrednega in takojšnjega vpogleda v kriterije za pridobitev okoljskega znaka nima. Tako je vpeljava okoljskih znakov, ki je potrošnikom želela olajšati preučevanje velike količine zapletenih informacij o okoljskih učinkih proizvodov, dejansko pripeljala v drugo skrajnost – potrošnik ima pred seboj zgolj okoljski znak brez kakršnihkoli drugih informacij. Naslednja težava je veliko število okoljskih znakov po svetu v današnjem času.⁸⁸ Po podatkih Ecolabel Indexa⁸⁹ je trenutno na svetu kar 456 različnih okoljskih znakov, kar pri potrošnikih ustvarja zmešnjavo, nepreglednost in preo- bremenjenost z informacijami (angl. information overload). Cilj znaka EU za okolje je ravno preseganje takšnega stanja.⁹⁰

Še posebej pravno relevantna težava je možnost zavajanja potrošnikov z okoljskimi znaki. Mogočih je več različnih primerov zavajanja. Lahko gre za uporabo podeljenega okoljskega znaka s pretiravanjem, da je proizvod z vidika okoljskih učinkov še boljši, kot je v resnici. Po drugi strani gre lahko za neupravičeno uporabo okoljskega znaka, ki zaradi neizpolnjevanja kriterijev sploh ni bil podeljen, ali pa za uporabo slikovnega ali grafičnega gradiva, ki vizualno močno spominja na okoljski znak in tako lahko vnese zmedo v percepciji potrošnikov. V vseh teh primerih gre za podajanje napačnih ali zavajajočih informacij, ki (nekateri nedvomno že sedaj, nekateri pa s prihajajočo direktivo) ustrezajo opredelitvi nepoštene poslovne prakse.

Poseben tip okoljskega znaka je že omenjena energijska nalepka (angl. energy label), ki jo morajo v skladu z uredbo⁹¹ imeti vsi izdelki, ki med uporabo vplivajo na porabo energije. Gre za nalepko v fizični ali elektronski obliki, ki vključuje lestvico črk od A do G v različnih barvah, pri čemer vsaka črka predstavlja razred prihranka energije. Namen energijske nalepke je v informiranju o energijski učinkovitosti in porabi energije izdelkov. Za razliko od običajnih okoljskih znakov je energijska nalepka obvezna in predstavlja enega redkih primerov, ko gre za predpogodbeno dolžnost informiranja, pri čemer je način podajanja informacije (tj. v obliki nalepke) prav tako že predpisan.

4.5.2. Okoljski odtis proizvodov

Zaradi velikega števila z dejstvi in dokazi nepodprtih okoljskih trditev, kar ustreza pojmu zelenega zavajanja, je bil na ravni EU oblikovan t. i. okoljski odtis proizvodov (angl. product environmental footprint oziroma kratica PEF). PEF temelji na metodologiji ocenjevanja življenjskega cikla proizvodov.⁹² V svojem priporočilu⁹³ ga je uvedla Evropska komisija s ciljem preseči različne metode ocenjevanja proizvodov z vidika njihovih okoljskih učinkov in jih harmonizirati v obliki PEF, tako da se potrošnikom zagotovijo verodostojne informacije ter preprečita zmeda in nezaupanje potrošnikov, hkrati pa omogoči primerjava med posameznimi proizvodi.⁹⁴ PEF bi torej podjetja uporabljala za podkrepitev in dokazovanje svojih okoljskih trditev pri zelenem oglaševanju.

Metodologijo PEF je Evropska komisija uvedla leta 2013, vendar je bila (in še vedno je) njegova uporaba izključno prostovoljna. Ugotovitev, da EU ni uspelo zatreti pojava zelenega zavajanja z različnimi instrumenti, vključno s PEF, je leta 2020 vodila k iniciativi za sprejetje nove uredbe, imenovani Okoljska učinkovitost proizvodov in podjetij – utemeljene trditve,⁹⁵ ki kot eno od možnosti za boj z zelenim zavajanjem predvideva tudi uvedbo obvezne uporabe PEF.⁹⁶ To bi pomenilo, da bi morala podjetja obvezno uporabljati PEF pri zelenem oglaševenju. Iniciativa je trenutno še v teku, zato predloga uredbe Komisije še ni, vendar bo že v bližnji prihodnosti jasno, ali bo razvoj dejansko šel v to smer.

5. Civilnopravne posledice podajanja neresničnih ali zavajajočih informacij o trajnostnosti: možnosti za potrošnike

Do zdaj je bila pozornost namenjena informiranju potrošnikov o trajnostnosti proizvodov s strani podjetja, in sicer tako na obvezni (predpogodbene dolžnosti informiranja) kot na prostovoljni podlagi (oglaševanje). V nadaljevanju bodo prikazane civilnopravne⁹⁷ posledice in sankcije za podajanje neresničnih ali zavajajočih informacij o trajnostnosti proizvodov. V tem razdelku bodo sankcije analizirane z vidika potrošnikov, v naslednjem pa še z vidika konkurenčnih podjetij.

5.1. Zmota

Kadar podjetje potrošniku poda neresnične ali zavajajoče informacije o trajnostnosti, lahko pri njem povzroči zmoto, ta pa je pravno upoštevna, če je bistvena in opravičljiva (46. člen OZ). Če podjetje zmoto povzroči namenoma, gre za prevaro, ki bo obravnavana v nadaljevanju, na tem mestu pa so obravnavane tiste povzročitve zmote, ki niso namerne (lahko pa so malomarne) in zato ne spadajo v institut prevare.

Kot je bilo že predstavljeno pri vprašanju pomembnosti informacije v okviru predpogodbenih dolžnosti informiranja, ki se močno opira na ureditev zmote, je zmota bistvena tedaj, kadar se nanaša na: (1) bistvene lastnosti predmeta, (2) osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, (3) okoliščine, ki se po običajih v pravnem prometu štejejo za odločilne, ali (4) okoliščine, ki se po namenu strank štejejo za odločilne. V teoriji se glede teh elementov pojavljajo različne razlage v smislu razdelitve na objektivne in subjektivne kriterije,⁹⁸ ta prispevek pa izhaja iz stališča Andreje Fakin, da gre pri omenjenih štirih elementih za objektivni kriterij, hkrati pa mora biti vedno izpolnjen še subjektivni kriterij, ki se kaže v tem, da stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila.⁹⁹ Kot je bilo prav tako že ugotovljeno, pri informacijah o trajnostnosti v poštev lahko pride predvsem četrti od elementov, torej tisti, ki bistvenost zmote ugotavlja glede na okoliščine, ki so po namenu strank odločilne. V takšnih primerih je torej izpolnjena bistvenost zmote.

Kriterij opravičljivosti zmote zahteva, da je stranka, ki je v zmoti, ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (tj. da ni prišla v zmoto zaradi svoje malomarnosti).¹⁰⁰ Potrošnik, ki mu podjetje poda informacije o prodajanih proizvodih, ima vse razloge, da prodajalcu, ki je v boljšem informacijskem položaju, zaupa, zato mu je v primerih zanašanja na napačne ali zavajajoče informacije težko očitati malomarnost, razen morda v skrajno absurdnih primerih očitno napačnih informacij, ki bi jih potrošnik moral prepoznati kot takšne.

Pravna posledica bistvene in opravičljive zmote je izpodbojnost pogodbe. Potrošnik, ki je bil v zmoti o trajnostnosti proizvoda zaradi napačne ali zavajajoče informacije, podane s strani podjetja, lahko pogodbo izpodbije in pogodba ex tuncpreneha veljati,¹⁰¹ sledi pa vračanje tega, kar je bilo dano, po pravilih neupravičene obogatitve.

Zanimivo je vprašanje odškodninske odgovornosti, ki jo OZ predvideva v 46. členu. V skladu z njim mora stranka, ki zaradi zmote izpodbije pogodbo, pošteni nasprotni stranki povrniti škodo zaradi izpodbite pogodbe. To bi načeloma lahko pomenilo, da bi moral potrošnik, ki bi bil zaradi napačne informacije o trajnostnosti proizvoda v zmoti, podjetju, ki mu je to informacijo podalo, a ni vedelo, da je napačna (in je v tem smislu bilo pošteno), povrniti škodo. To se zdi že po splošnem pravnem občutku vsaj nenavadno. Dilemo razreši 97. člen OZ, ki odškodninski odgovornosti za razveljavitev pogodbe (kamor spada tudi izpodbita pogodba zaradi zmote) dodaja dodaten pogoj – nasprotna stranka ni vedela in ni bila dolžna vedeti za vzrok izpodbojnosti pogodbe. Podjetje, ki proizvod prodaja, mora kot nasprotna stranka nedvomno poznati informacije o prodajanih proizvodih, vključno z informacijami o trajnost- nosti. Če jih ne pozna in potrošniku poda napačne informacije, zaradi katerih je potrošnik v zmoti, podjetje sicer ni namenoma povzročilo zmote (kar bi že pomenilo prevaro), vseeno pa je bilo dolžno vedeti zanjo, torej za razlog izpodbojnosti v smislu 97. člena OZ. Tako potro- šnik v takšnem primeru ne bo odškodninsko odgovoren za škodo zaradi izpodbite pogodbe zaradi njegove zmote.

Še več, 97. člen OZ je mogoče razlagati v smeri, da je v takšnih primerih odškodninsko odgovorno podjetje. Če podjetje potrošniku poda napačne informacije, na podlagi katerih je ta v zmoti o trajnostnosti proizvoda in kasneje izpodbije pogodbo, je razlog izpodbojnosti sicer neposredno zmota, de factopa so to napačne informacije, ki jih je podalo podjetje. Tako je razlog izpodbojnosti na podjetju, kar utemeljuje njegovo odškodninsko odgovornost za škodo zaradi izpodbite pogodbe.

5.2. Prevara

Če podjetje potrošniku poda napačne ali zavajajoče informacije o trajnostnosti proizvoda in potrošnika tako spravi v zmoto ali ga drži v zmoti z namenom, da bi potrošnika napeljalo k sklenitvi pogodbe, gre za prevaro (49. člen OZ). Prevara je naklepno dejanje, zato v primeru, da podjetje za napačnost informacije ne ve, ne more iti za prevaro.¹⁰² Zahteve po bistvenosti  zmote pri prevari ni, zato je vsaka zmota o trajnostnosti proizvoda pri prevari upoštevna. Če torej podjetje potrošniku zatrjuje, da je proizvod trajnosten, čeprav ve, da to ne drži, in je namen takšnega naklepnega ravnanja podjetja v tem, da bi potrošnik proizvod kupil, so predpostavke prevare izpolnjene.

Pravna posledica prevare je prav tako kot pri zmoti izpodbojnost, zato lahko potrošnik izpodbija pogodbo in doseže njeno razveljavitev. Hkrati lahko zahteva od podjetja še povrnitev škode. Varanelli poudarja, da prevarana stranka lahko uveljavlja odškodninsko odgovornost tudi tedaj, kadar je zamudila rok za izpodbijanje pogodbe ali se je odločila, da pogodbe ne bo izpodbijala.¹⁰³

5.3. Odškodninska odgovornost po doktrini culpa in contrahendo

Kršitve predpogodbenih dolžnosti informiranja so pogosto zajete že s prevaro in zmoto, vseeno pa se je v nemški teoriji razvila posebna doktrina, imenovana culpa in contrahendo, po kateri je za kršitve predpogodbenih dolžnosti informiranja (vključno s tistimi o trajnostnosti proizvodov) mogoča odškodninska odgovornost.¹⁰⁴ Ker so tudi oglaševalske izjave zajete z dolžnostjo govoriti resnico, odgovornost ni omejena zgolj na spontane predpogodbene dolžnosti informiranja, ampak se širi tudi na področje oglaševanja.¹⁰⁵

Predpostavke odškodninske odgovornosti po doktrini culpa in contrahendo so naslednje. Prva predpostavka je protipravno ravnanje, ki je v kršitvi predpogodbene dolžnosti informiranja.¹⁰⁶ Ta je lahko tako v pasivni obliki (zamolčanje informacij o trajnostnosti, ki bi jih podjetje potrošniku moralo posredovati) kot v aktivni obliki (podajanje napačnih informacij o trajnostnosti). Druga predpostavka je škoda, ki se kaže predvsem v posegu v svobodo odločanja kot del osebnostne sfere posameznika (potrošnik se zaradi neustreznih informacij ni mogel svobodno odločiti), hkrati pa je zaradi tega mogoča tudi premoženjska škoda.¹⁰⁷ Tretja predpostavka je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo, torej med kršitvijo predpogodbene dolžnosti informiranja in zmoto, zaradi katere je potrošnik sklenil pogodbo. Ta daje podjetju možnost ugovora, da bi potrošnik pogodbo sklenil tudi, če do kršitve predpogodbene dolžnosti informiranja ne bi prišlo.¹⁰⁸ Četrta predpostavka je krivda, ki je lahko (za razliko od prevare) tako v naklepu kot malomarnosti.

5.4.Jamčevanje za stvarne napake

Če podjetje potrošniku poda napačne ali zavajajoče informacije o trajnostnosti proizvoda, na katere se potrošnik zanese in pričakuje proizvod s takšnimi lastnostmi, podjetje pa nato ne dobavi takšnega, se potrošnik lahko posluži tudi jamčevanja za stvarne napake. V skladu z 71. členom ZVPot-1¹⁰⁹ mora podjetje (prodajalec) potrošniku dobaviti skladno blago, tj. takšno, ki izpolnjuje objektivne in subjektivne zahteve. Če blago nima trajnostnih lastnosti, za katere sta se prodajalec in potrošnik izrecno dogovorila, gre za neizpolnjevanje ene od subjektivnih zahtev in s tem za neskladnost. V zvezi z obravnavano problematiko pa je še posebej relevantna objektivna zahteva za skladnost blaga iz 4. točke prvega odstavka 73. člena. Ta določa, da mora biti blago take količine in imeti značilnosti ter lastnosti (vključno s trajnostjo), kot je običajno za blago iste vrste in ki jih potrošnik lahko razumno pričakuje glede na naravo blaga in ob upoštevanju javnih izjav prodajalca ali drugih oseb v pogodbeni verigi, vključno s proizvajalcem, pri oglaševanju ali označevanju. Ključen je zadnji del, ki v opredelitev skladnosti vnaša tudi izjave, podane pri oglaševanju, saj v primerih, ko blago odstopa od tega, kar je bilo oglaševano, ne izpolnjuje ene od zahtev za skladnost, to pa (v slovenski terminologiji) pomeni stvarno napako in jamčevanje kot pravno posledico, ki iz nje izhaja.

Tako so tudi v primeru, da proizvod nima trajnostnih lastnosti v skladu z izjavami prodajalca (ali drugih oseb v pogodbeni verigi), potrošniku na voljo jamčevalni zahtevki iz 81. člena ZVPot-1. Vzpostavljena je hierarhija zahtevkov, po kateri lahko potrošnik primarno zahteva vzpostavitev skladnosti (popravilo ali zamenjava), ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev pa znižanje kupnine ali odstop od pogodbe. V vsakem primeru lahko zraven zahteva tudi povrnitev škode. V teoriji so se v zvezi s problematiko trajnostnosti proizvodov pojavile kritike naknadnega izpolnitvenega zahtevka (tj. popravila ali zamenjave), ki naj bi upošteval in saniral zgolj (finančno) škodo, ki jo je utrpel potrošnik, ne pa tudi škode na okolju, ki je nastala zaradi neskladnega (netrajnostnega) proizvoda.¹¹⁰ Izhajajoč iz sodne prakse Sodišča EU (SEU), ki od prodajalca, ki je dostavil neskladno blago, za vzpostavitev skladnosti zahteva še več, kot bi bil sicer zavezan storiti po pogodbi,¹¹¹ Anna Beckers izpelje tezo, da bi vzpostavitev skladno- sti lahko razširili tudi na sanacijo škodljivih okoljskih posledic neskladnosti.¹¹² SEU namreč saniranja posledic neskladnosti nikoli ni omejilo na finančno škodo, iz česar Anna Beckers sklepa, da bi bila tudi nefinančna škoda (kot na primer škoda na okolju) lahko zajeta.¹¹³

Dodatna kritika naknadnega izpolnitvenega zahtevka z vidika trajnostnosti proizvodov se nakazuje v zvezi z zamenjavo. Če popravilo nedvomno prispeva k trajnostnosti, saj omogoča dolgotrajnejšo uporabo proizvoda, pa zamenjava okoljsko ni nujno zares učinkovita. Potrošnik sicer prejme nov proizvod, ki je skladen s pogodbo, vendar cilji trajnostnega razvoja ne bodo doseženi, če podjetje prvotni, neskladni proizvod kasneje zgolj zavrže kot odpadek. Potrošniku pravo daje izbiro med popravilom in zamenjavo,¹¹⁴ zato je pričakovati, da bodo okoljsko ozaveščeni potrošniki izbrali popravilo, vseeno pa bi v prihodnje veljalo razmisliti tudi o drugih rešitvah.¹¹⁵

Opozoriti je treba, da je sankcioniranje napačnih ali zavajajočih informacij o trajnostnosti proizvodov na podlagi jamčevanja za stvarne napake omejeno z roki, ki jih predpisuje ZVPot-1, in sicer z jamčevalnim rokom dveh let od dobave blaga (78. člen) in z rokom za uveljavljanje dveh let od notifikacije o neskladnosti (87. člen).

Ker na pojem neskladnosti vplivajo tudi oglaševalske izjave proizvajalca in drugih oseb iz pogodbene verige, bi se lahko izkazalo za nepošteno, da breme jamčevanja nosi zgolj prodajalec. Zaradi tega je predvidena regresna pravica prodajalca do podjetij v predhodnih členih pogodbene verige (88. člen ZVPot-1), vendar so roki tu še strožji (trimesečni zastaralni rok od izpolnitve zahtevka).

5.5. Pravna sredstva za primer nepoštenih poslovnih praks

Kot je bilo že pojasnjeno, je podajanje neresničnih ali zavajajočih informacij o trajnosti lahko zavajajoča poslovna praksa, ki je v okviru nepoštenih poslovnih praks prepovedana. Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah je za takšne primere predvidela tudi sankcioniranje.

Direktiva nalaga državam članicam vzpostavitev učinkovitih sredstev za boj proti nepoštenim poslovnim praksam (11. člen) in sankcij¹¹⁶ (13. člen). Uporabljeni so široki pojmi, kar omogoča razlago tako v smeri javno- kot zasebnopravnih sankcij.¹¹⁷ Vseeno pa direktiva sprva državam članicam ni nalagala vzpostavitve individualnih pravnih sredstev za potrošnike, ki so bili žrtev nepoštene poslovne prakse,¹¹⁸ pač pa tega zgolj ni onemogočala. Nekatere države so zaradi tega same vzpostavile pravna sredstva za potrošnike, druge pa so se zanašale na upora- bo že uveljavljenih institutov nacionalnega pogodbenega prava.¹¹⁹

Šibkost direktive na področju individualnih pravnih sredstev za potrošnike so poskusili z raz- lago odpraviti nekateri teoretiki. Durovic je izhajal iz sodbe SEU v zadevi Magyarország,¹²⁰ v kateri je SEU potrdilo, da direktiva kljub temu, da ne vsebuje individualnih sredstev za potrošnike, ni nujno brez učinkov na razmerja B2C.¹²¹ Tako je ugotovil, da državam članicam niti ni treba vzpostavljati novih pravih sredstev, vendar morajo zgolj vzpostaviti stik med direktivo in obstoječimi pravnimi sredstvi v pogodbenem pravu (na primer prevara).¹²² Omenjeno razlogovanje je še nadgradila Anna Beckers, ki je izhajala iz tega, da je podajanje javnih izjav podjetja v okviru oglaševanja regulirano tako z Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah (prek zavajajočih poslovnih praks) kot z Direktivo o potrošniški prodaji (prek opredelitve skladnosti, na katero vplivajo tudi izjave prodajalca ali proizvajalca).¹²³ Prek teze nekdanje slovenske generalne pravobranilke na SEU Verice Trstenjak o »enotnem dejanskem stanju« (angl. single set of circumstances),¹²⁴ ki kljub uporabljivosti več direktiv¹²⁵ ne sme biti vrednoteno različno, je Anna Beckers povezala obe direktivi tako, da kršitev Direktive o nepoštenih poslovnih praksah hkrati pomeni tudi kršitev pogodbe v smislu skladnosti po Direktivi o potrošniški prodaji.¹²⁶ Ob tem ni odveč poudariti, da kršitev Direktive o nepoštenih poslovnih praksah ni nujno edini, ampak le eden od dejavnikov pri presoji, ali je podjetje dobavilo skladno blago.¹²⁷

Leta 2019 je evropski zakonodajalec omenjeno težavo Direktive razrešil¹²⁸ z vključitvijo novega 11.a člena, ki potrošnikom, oškodovanim zaradi nepoštenih poslovnih praks, zagotavlja dostop do pravnih sredstev, in sicer »nadomestilo za škodo«, znižanje kupnine in/ali razdor pogodbe. Ureditev teh pravnih sredstev, predvsem njihovih pogojev in učinkov, je prepustil nacionalnim zakonodajalcem. Slovenski zakonodajalec je 11.a člen implementiral v 55. in 56. členu ZVPot-1 ter vzpostavil naslednji sistem pravnih sredstev. Potrošnik, ki je oškodovan z nepošteno poslovno prakso, lahko (1) zahteva znižanje kupnine¹²⁹ ali (2) odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska (hkrati pa mora po pravilih neupravičene obogatitve sam vrniti blago).¹³⁰ V vsakem primeru ima potrošnik še pravico do povrnitve škode po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Omenjena pravna sredstva zelo spominjajo na jamčevalne zahtevke, le da tu naknadnega izpolnitvenega zahtevka (tj. popravilo ali zamenjava) ni.

Na kratko velja pri obravnavi nepoštenih poslovnih praks omeniti še prekrškovne sankcije, ki so sicer sankcije javnopravne narave in zato ne spadajo v ožje področje te razprave. ZVPot-1 v

239. členu kot hujši prekršek določa ravnanje pravne osebe, samostojnega podjetnika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki uporabi nepošteno poslovno prakso v razmerju do potrošnikov. Predvidena je globa od 5.000 do 50.000 evrov. Poleg tega je predviden tudi nadzor Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, ki podjetju lahko z odločbo prepove uporabo nepoštene poslovne prakse, če bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov (236. člen ZVPot-1), ali prepove zavajajoče oglaševanje (235. člen ZVPot-1).

5.6. Ocena civilnopravnih sankcij z vidika ciljev trajnostnega razvoja

Vprašanje, ki se pri obravnavi omenjenih sankcij nakazuje, je zlasti, kako učinkovite so pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Same po sebi te sankcije ne sledijo takšnim ciljem, ampak zasebnim interesom potrošnikov, vendar pa je mogoče tudi prekrivanje obojega. Tako potrošnik lahko na primer zahteva popravilo, s čimer se vzpostavi skladnost blaga, hkrati pa je ta način tudi okoljsko pozitiven. Nadalje lahko potrošnik izpodbije ali razdre pogodbo ali pa uveljavlja odškodninsko odgovornost, kar ima na podjetje nedvomno negativen poslovni vpliv, to pa lahko predstavlja nekakšen odvračalni učinek – podjetje se zato v prihodnje raje ne bo posluževalo zelenega zavajanja ali pa zamolčalo informacij, ki bi jih moralo razkriti potrošnikom. Edina sankcija, ki jo je v okviru ciljev trajnostnega razvoja nekoliko težko upravičiti, je torej zamenjava, ki res sledi bolj zasebnim interesom potrošnikov (vzpostavitev skladnosti), medtem ko okoljsko ni učinkovita.

6.Civilnopravne posledice podajanja neresničnih ali zavajajočih informacij o trajnostnosti: možnosti za konkurenčna podjetja

Ker je trajnostnost proizvodov pri nekaterih potrošnikih vse pogosteje eden pomembnejših dejavnikov pri odločitvi o nakupu proizvoda, lahko podajanje neresničnih ali zavajajočih informacij o trajnostnosti škoduje ne le potrošnikom, ampak tudi preostalim podjetjem na trgu, ki so pri podajanju informacij pošteni. Aktivira se pravo zatiranja nelojalne konkurence kot podpanoga konkurenčnega prava, katere cilj je preprečevati nelojalna ravnanja podjetij na trgu.

V zadnjem času je v literaturi zaslediti ugotovitve o eroziji prava zatiranja nelojalne konkurence,¹³¹ kar je zlasti posledica premika snovi v sfero prava varstva potrošnikov, predvsem zaradi zakonodajne dejavnosti v EU. Tako je sistem zatiranja nelojalne konkurence v delu postal zasičen (razmerja B2C), v delu pa izvotljen (razmerja B2B).¹³² Potrošniško pravo je prevzelo pobudo na pomembnih področjih, ki so bila nekdaj (pretežno) v domeni prava zatiranja nelojalne konkurence, na primer na področju oglaševanja. Tudi že obravnavana Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah, ki obravnava izključno razmerja med podjetji in potrošniki (B2C), prispeva k temu trendu. Evropski zakonodajalec je torej močno posegel na področje varstva potrošnikov, medtem ko se ureditve nelojalne konkurence ni lotil in jo je povsem prepustil nacionalnim ureditvam držav članic.¹³³

Ne glede na opisane težave, s katerimi se srečuje pravo zatiranja nelojalne konkurence, prepoved nelojalne konkurence ostaja trdno zasidrana v slovenski zakonodaji, in sicer v 134. členu Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2).¹³⁴ Ta definira nelojalno konkurenco kot »dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali se utegne povzročiti škoda drugim podjetjem«. Nadalje za ponazoritev navaja primere nelojalne konkurence. Za to razpravo je predvsem relevantna 2. točka, ki kot nelojalno konkurenco prepoznava »prodaj[o] blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga«. Primere, kadar podjetje potrošnikom posreduje napačne ali zavajajoče informacije o trajnostnosti prodajanih proizvodov, je nedvomno mogoče subsumirati pod to točko. Povsem nepomembno je, ali gre za informiranje v klasični besedni obliki ali prek t. i. okoljskih znakov.

Proti podjetju, ki izvede (izvaja) dejanje nelojalne konkurence, imajo prizadeti udeleženci¹³⁵ na voljo več pravnih sredstev (135. člen ZPOmK-2). Podjetje, ki zaradi dejanja nelojalne konkurence drugega podjetja utrpi škodo, lahko od njega zahteva povrnitev te škode, in sicer po pravilih deliktne odškodninske odgovornosti.¹³⁶ Nadalje lahko v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence. Poleg tega lahko v primerih zelenega zavajanja potrošnikov v okviru oglaševanja, ki zajema širšo javnost, zahteva tudi objavo sodbe v sredstvih javnega obveščanja. To so sankcije, ki lahko imajo za podjetje odvračalni učinek, da v prihodnje podobnih praks ne bo več ponavljalo.

Niti doma niti primerjalno ni zaslediti, da bi v primerih, ko podjetje razširja potrošnikom neresnične ali zavajajoče informacije o trajnostnosti proizvodov, konkurenčna podjetja pogosto uporabila mehanizme prava zatiranja nelojalne konkurence. Ena redkih izjem v tem smislu je nedavna sodba italijanskega sodišča v Gorici, s strani italijanskih praktikov označena tudi kot »prelomna« sodba, ki bi problematiko zelenega zavajanja lahko razširila s področja varstva potrošnikov na področje konkurence med podjetji.¹³⁷ V omenjeni zadevi¹³⁸ je podjetje Alcantara zahtevalo začasno odredbo zoper svojega konkurenta na trgu mikrovlaken, podjetje Miko, in sicer z vsebino, da naj preneha razširjati zavajajoče zelene trditve. Te naj bi predstavljale dejanje nelojalne konkurence v skladu z 2598. členom italijanskega Codice Civile. Nadalje je zahtevalo tudi objavo sodbe in denarno kazen za vsak dan nespoštovanja začasne odredbe. Sodišče je razsodilo, da so bile zelene trditve v okviru oglaševanja podjetja Miko nejasne, napačne, zavajajoče in nedokazljive, zaradi česar je zahtevkom ugodilo. Žal se sodišče izrecno ni sklicevalo na nelojalno konkurenco, ampak na oglaševalske predpise, ki so v funkciji varstva potrošnikov, vendar pa je ne glede na to šlo za spor med podjetjema (B2B).

7. Sklep

Informiranje potrošnikov o trajnostnosti proizvodov je bodisi obveznost podjetja (v smislu predpogodbenih dolžnosti informiranja) bodisi prostovoljna odločitev (v smislu zelenega oglaševanja). V zvezi s prvo je bilo v zgornji razpravi torej ugotovljeno, da slovenska zakonodaja, razen v redkih izjemah (tj. kadar se informacija nanaša na okoliščino, ki se po namenu strank šteje za odločilno, in v zvezi z dolžnostjo govoriti resnico), predpogodbene dolžnosti informiranja o trajnostnosti proizvodov podjetjem ne nalaga. Primerjalnopravni trendi kažejo na vključevanje tudi takšnih informacij v katalog zakonskih predpogodbenih dolžnosti informiranja, vendar tem trendom slovenski zakonodajalec pri nedavnem sprejemanju ZVPot-1 ni sledil. Ne glede na to se tudi v slovenski potrošniški zakonodaji v bližnji prihodnosti obetajo spremembe na tem področju, spodbujene s prihajajočo reformo evropskega zakonodajalca v okviru Evropskega zelenega dogovora, s katero bodo tudi potrošniki imeli pomembno vlogo pri t. i. zelenem prehodu.

V zvezi z drugo možnostjo informiranja potrošnikov o trajnostnosti proizvodov, tj. zelenim oglaševanjem, sta bila poudarjena predvsem dva vidika: kakovost informacij in način njihovega podajanja. Informacije o trajnostnosti morajo biti resnične in dokazljive (pozitivna opredelitev) in ne smejo ustrezati t. i. zelenemu zavajanju (negativna opredelitev). Tipov zelenega zavajanja je več, vsem pa je skupno, da pomenijo zavajajoče oglaševanje v skladu z ZVPot-1, s tem pa zavajajočo (in s tem nepošteno) poslovno prakso. Čeprav iz trenutnega besedila Direktive o nepoštenih poslovnih praksah takšna ugotovitev ni povsem jasno razvidna, je prevladujoče mnenje, da direktiva (s tem pa tudi ZVPot-1, ki jo implementira) pokriva tudi zeleno zavajanje. Ponovno je pričakovati reformo evropskega zakonodajalca, ki namerava zeleno zavajanje vključiti na »črni seznam« per seprepovedanih poslovnih praks. V zvezi z načinom podajanja informacij je bilo ugotovljeno, da pravo tega načeloma ne regulira, zato podjetja lahko oglašujejo na poljuben način, dokler je kakovost podanih informacij ustrezna. Vseeno pa trenutno pravo ponuja nekatere možne načine, na primer okoljske znake in okoljski odtis proizvodov. Obstaja možnost, da bo slednjega evropski zakonodajalec predpisal kot obveznega pri zelenem oglaševanju, kar bo (z namenom varstva potrošnikov) nedvomno močno poseglo v svobodo podjetij pri oglaševanju.

Končno je bila pozornost namenjena civilnopravnim posledicam in sankcijam, ki jih pravo namenja v primerih podajanja neresničnih ali zavajajočih informacij (pa naj gre za obvezno ali prostovoljno osnovo). Med pravnimi sredstvi potrošnikov so bili analizirani instituti zmote, prevare, odškodninske odgovornosti po doktrini culpa in contrahendo , nadalje pa še pravna sredstva potrošnikov za primer neskladnosti (stvarne napake) in za primer nepoštene poslovne prakse. Kot glavno pravno sredstvo konkurenčnih podjetij so bili prepoznani mehanizmi prava zatiranja nelojalne konkurence, pri tem pa ni mogoče mimo opozoril teorije o sistemski podhranjenosti te pravne (pod)panoge.

Sklepno je mogoče ugotoviti, da je civilno pravo, predvsem pa ožje znotraj njega potrošniško pogodbeno pravo, že v predpogodbeni fazi lahko še kako povezano s cilji trajnostnega razvoja. Glede na aktualnost te problematike ni pretirana napoved, da bo medsebojno prepletanje obeh področij v prihodnosti predmet nadaljnjih razprav, še posebej ob pričakovanju reform evropskega zakonodajalca, katerih obrisi se že jasno nakazujejo.

Opombe:

¹ Že takoj na začetku velja opozoriti na terminološke zagate v zvezi s poimenovanji. Ta prispevek sledi razlikovanju med trajnostnostjo (angl. sustainability, nem. Nachhaltigkeit) in trajnostjo (angl. durability, nem. Haltbarkeit), ki ga zagovarja Tehnični metalurški slovar. Ob tem je nujno dodati, da se v slovenski literaturi trajnost in trajnostnost po- gosto pojavljata kot sinonima. Kot pridevnik pa bo v nadaljevanju vedno uporabljen v rabi ustaljen izraz »trajnosten« (angl. sustainable).

² Uradni list RS, št. 97/07 in nasl.

³ Schlacke in dr., str. 1036.

⁴ V nadaljevanju bo uporabljen izraz »podjetje«, ki ga uporablja slovenska potrošniška zakonodaja. Evropska zako- nodaja uporablja izraz »trgovec« (angl. trader). Ker se razprava osredotoča na informiranje pri prodaji proizvodov, je podjetje vedno tudi »prodajalec«.

⁵ Primerjaj Wilhelmsson, str. 51, ki govori o pasivnem (ko gre za prostovoljno) in aktivnem (ko gre za obvezno) zagotavljanju informacij.

⁶ Pieraccini, Novitz, str. 14.

⁷ Gre za poimenovanje po predsednici komisije, nekdanji norveški premierki Gro Harlem Brundtland.

⁸ Our Common Future, 2. poglavje, točka 1. V izvirniku se opredelitev glasi: »Sustainable development is development that meets the needs of the present without compromising the ability of future generations to meet their own needs.«

⁹ Na primer deklaracija iz Ria (1992), Agenda 21 (1992), Millennium Development Goals (2000), deklaracija iz Johannesburga (2002).

¹⁰ Purvis, Mao, Robinson, str. 685.

¹¹ Sands in dr., str. 219. Takšno razčlenitev sprejemata tudi van Calster, str. 51, in Kenig-Witkowska, str. 64.

¹² Generalna skupščina ZN, Transforming our world: the 2030 Agenda for Sustainable Development, 21. 10. 2015, A/RES/70/1.

¹³ Kenig-Witkowska, str. 67.

¹⁴ Sporočilo Komisije, Evropski zeleni dogovor, 11. 12. 2019.

¹⁵ Uradni list RS, št. 44/22.

¹⁶ Chaturvedi, str. 5.

¹⁷ Zu, str. 2474.

¹⁸ Fakin, str. 3.

¹⁹ Prav tam, str. 4–5.

²⁰ Prav tam, str. 161–162.

²¹ Prav tam, str. 164–165. Za nadrobno analizo posameznih predpostavk glej str. 165–202. Predpostavke se pri posameznih tipih predpogodbenih dolžnosti informiranja nekoliko razlikujejo.

²² Prav tam, str. 245.

²³ Uradni list RS, št. 130/22.

²⁴ UL L 304.

²⁵ Gre za skoraj identično določbo, kot jo je v 25.b členu vseboval prej veljavni ZVPot.

²⁶ Keirsbilck in dr., str. 12–13 in 15.

²⁷ Fakin, str. 167–181.

²⁸ Prav tam, str. 178. Primerjaj 46. člen OZ.

²⁹ Kot primer je mogoče navesti izsledke raziskave o vplivu informacij o trajnosti na potrošniško sprejemanje od- ločitev, ki je bila opravljena v Združenih državah Amerike in objavljena leta 2016. V raziskavi so preučevali stopnjo namere nakupa proizvodov prek spletne strani, ki je za vsak posamezni proizvod ponujala oceno trajnosti na lestvici od 1 do 10. Ugotovljeno je bilo, da se je ob zvišanju ocene trajnosti proizvoda namera nakupa povečala zgolj pri potrošnikih, ki so že predhodno izkazali predanost trajnosti, pri preostalih potrošnikih pa zvišanje ocene trajnosti na njihove odločitve ni vplivalo. Pri nekaterih se je namera nakupa ob večji trajnosti proizvoda celo znižala. Rezultati tako kažejo, da trajnost proizvodov (še) nima tako pomembnega vpliva na potrošnike in njihovo sprejemanje odloči- tev. Glej O'Rourke, Ringer, str. 884–889.

³⁰ Fakin, str. 189.

³¹ Prav tam, str. 196.

³² Navajajo se predvsem nezmožnost zaznavanja pomembnosti informacije, zaupanje med strankama ter zagota- vljanje razumevanja vsebine in podlag pogodbe. Prav tam.

³³ Prav tam, str. 185–186.

³⁴ Za njihov pregled glej Fakin, str. 210–216.

³⁵ Po drugi strani pa je domet poizvedovalnih dolžnosti in dolžnosti govoriti resnico bolj omejen. Poizvedovalne dolžnosti se namreč pojavljajo v zelo specifičnih situacijah, dolžnosti govoriti resnico pa se podjetje lahko izogne tako, da ne »govori«, torej ne poda izjav.

³⁶ Glej 4. člen Direktive 2011/83/EU o pravicah potrošnikov.

³⁷ Kunnecke, str. 432.

³⁸ Glej četrti odstavek 5. člena Direktive 2011/83/EU o pravicah potrošnikov.

³⁹ Za razliko od 5. člena pa 6. člen, ki se nanaša na pogodbe, sklenjene na daljavo oziroma zunaj poslovnih prosto- rov, sledi popolni harmonizaciji in izjem ne predvideva. Tu torej države članice dodatnih predpogodbenih dolžnosti informiranja o trajnostnosti proizvodov ne morejo določiti.

⁴⁰ Schlacke in dr., str. 1036; Straetmans, str. 202.

⁴¹ Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo, Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo, 11. 3. 2020.

⁴² Keirsbilck in dr., str. 15.

⁴³ Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 2005/29/ES in 2011/83/EU v zvezi s krepitvijo vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem, 30. 3. 2022, COM/2022/143.

⁴⁴ Prav tam.

⁴⁵ Več o tem glej v nadaljevanju.

⁴⁶ Glej besedilo Uredbe (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU (Uredba (EU) 2017/1369), UL L 198.

⁴⁷ V izvirniku: LOI n° 2020-105 du 10 février 2020 relative à la lutte contre le gaspillage et à l‘économie circulaire.

⁴⁸ Glej 16. člen zakona.

⁴⁹ Prav tam.

⁵⁰ Po razpoložljivih podatkih zakon še ni bil sprejet (presečni datum: 7. 12. 2022).

⁵¹ Keirsbilck, str. 166. Glej 5. do 8. člen predloga Doc. Parl. Chambre 55 0771/001, (7. 12. 2022).

⁵² Glej Bericht der Arbeitsgruppe »Nachhaltigkeit im Zivilrecht«.

⁵³ To so informacije o ekološkem odtisu proizvoda, možnostih recikliranja, skladnosti z ekološkimi standardi, ka- kovosti embalaže ipd. Prav tam, str. 69–70.

⁵⁴ Prav tam, str. 70.

⁵⁵ Prav tam, str. 71–72.

⁵⁶ Prav tam, str. 75–76.

⁵⁷ To je Uvodni zakon k BGB.

⁵⁸ Primerjaj Schlacke, str. 1036.

⁵⁹ Medcalf, str. 439–440, ki opisuje vsebino ameriških Green Guides, smernic ameriške Federal Trade Commission glede zelenega oglaševanja.

⁶⁰ Glej 1. člen predloga.

⁶¹ Schlacke in dr., str. 1036.

⁶² Glej (12. 12. 2022).

⁶³ TerraChoice, str. 1.

⁶⁴ Silva, str. 126–127; Naderer in dr., str. 108.

⁶⁵ TerraChoice, str. 2–4.

⁶⁶ Naderer in dr., str. 109. Več o okoljskih znakih glej v nadaljevanju.

⁶⁷ Prav tam, str. 2.

⁶⁸ Baum, str. 11.

⁶⁹ Pred njegovo uveljavitvijo pa je to področje urejal Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP), Uradni list RS, št. 53/07.

⁷⁰ UL L 149.

⁷¹ Možina, 2006, str. 1298.

⁷² Glej 5. člen direktive, 47. člen ZVPot-1.

⁷³ Glej 6. člen direktive; 49. člen ZVPot-1.

⁷⁴ Takšno stališče je zavzela Evropska komisija v Smernicah za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o nepo- štenih poslovnih praksah, str. 99.

⁷⁵ Možina, 2006, str. 1301.

⁷⁶ Več o tem v nadaljevanju.

⁷⁷ Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 2005/29/ES in 2011/83/EU v zvezi s krepitvijo vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem, 30. 3. 2022.

⁷⁸ Priloga k Predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 2005/29/ES in 2011/83/EU v zvezi s krepitvijo vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem.

⁷⁹ Primerjaj Gertz, str. 127.

⁸⁰ Boström, Klintman, str. 28.

⁸¹ Prav tam.

⁸² Gallastegui, str. 316.

⁸³ Prav tam, str. 316–317.

⁸⁴ Markandya, str. 4.

⁸⁵ Povzeto po Markandya, str. 2–3.

⁸⁶ Gallastegui, str. 317.

⁸⁷ Wilhelmsson, str. 52.

⁸⁸ Prav tam, str. 53.

⁸⁹ Glej (16. 12. 2022).

⁹⁰ Glej 6. točko preambule Uredbe (ES) št. 66/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o znaku EU za okolje, UL L 27.

⁹¹ Uredba (EU) 2017/1369.

⁹² Finkbeiner, str. 266.

⁹³ Priporočilo Komisije z dne 9. aprila 2013 o uporabi skupnih metod za merjenje in sporočanje okoljske uspešnosti izdelkov in organizacij v njihovem življenjskem krogu, UL L 124.

⁹⁴ Finkbeiner, str. 266–267.

⁹⁵ Glej (16. 12. 2022).

⁹⁶ Glej Začetno oceno učinka (Ares(2020)3820384), str. 3.

⁹⁷ Predmet te razprave je zgolj civilnopravno sankcioniranje podajanja neresničnih ali zavajajočih informacij, ni pa edino. Sankcioniranje je mogoče tudi znotraj kaznovalnega prava, največkrat prekrškovnega, izključena pa ni tudi kazenskopravna odgovornost.

⁹⁸ Za pregled stališč v teoriji glej Fakin, str. 170–173.

⁹⁹ Fakin, str. 178–179.

¹⁰⁰ Dolenc, str. 349.

¹⁰¹ Prav tam, str. 350.

¹⁰² Povsem mogoče si je predstavljati situacijo, ko prodajalec potrošnikom zgolj posreduje informacije, ki mu jih je podal proizvajalec, ki o proizvodu nedvomno ve največ. V takšnih primerih se lahko zgodi, da prodajalec ne ve za to, da so informacije, ki jih zgolj »prenaša«, napačne, to pa izključuje institut prevare. Ne izključuje pa na primer zmote in nekaterih drugih sankcij.

¹⁰³ Varanelli, str. 30.

¹⁰⁴ Fakin, str. 223–224.

¹⁰⁵ Primerjaj primera, ki ju podaja Fakin, str. 204 in 269.

¹⁰⁶ Fakin, str. 231.

¹⁰⁷ Prav tam, str. 233.

¹⁰⁸ Prav tam, str. 235–236.

¹⁰⁹ V tem delu ZVPot-1 prenaša Direktivo (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga, spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 in Direktive 2009/22/ES ter razve- ljavitvi Direktive 1999/44/ES, UL L 136.

¹¹⁰ Beckers, str. 180.

¹¹¹ Tu se Anna Beckers sklicuje na združeni zadevi Weber (C-65/09) in Putz (C87/09), v katerih je SEU razsodilo, da zahtevek za zamenjavo vključuje tudi stroške izgradnje in vgradnje, torej nekaj, česar prodajalec sicer na podlagi pogodbe ne bi nosil. Za več o tej pomembni sodbi SEU glej Možina, 2012, str. 94–96.

¹¹² Beckers, str. 182–183.

¹¹³ Prav tam, str. 183.

¹¹⁴ Glej četrti odstavek 82. člena ZVPot-1.

¹¹⁵ Nakazuje se predvsem več možnosti. Prva je regulacija na področju javnega prava (prava varstva okolja), ki bi predpisovala način ravnanja z zamenjanimi proizvodi. Druga je spodbuda potrošnikom, da izberejo popravilo name- sto zamenjave, v obliki mehanizmov dregljaja (angl. nudge). Tretja pa je preoblikovanje naknadnega izpolnitvenega zahtevka v smislu nealternativnosti, hierarhičnosti popravila in zamenjave, v skladu s čimer bi imelo popravilo pred- nost pred zamenjavo.

¹¹⁶ Slovenski prevod direktive nesrečno uporabi termin »kazni«, kar preveč nakazuje na izključno kaznovalno nara- vo člena. Literatura poudarja, da ni nujno tako.

¹¹⁷ Micklitz, str. 230; Cseres, str. 24.

¹¹⁸ Durovic, str. 67–68; Cseres, str. 24; Beckers, str. 177.

¹¹⁹ Durovic, str. 68.

¹²⁰ C-388/13 z dne 16. 4. 2015.

¹²¹ Durovic, str. 65.

¹²² Prav tam, str. 68.

¹²³ Beckers, str. 174.

¹²⁴ Sklepni predlogi generalne pravobranilke Verice Trstenjak v zadevi Pereničová (C-453/10); glej točko 90.

¹²⁵ Konkretno je šlo za Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah in Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, UL L 95.

¹²⁶ Beckers, str. 174–175.

¹²⁷ Prav tam, str. 176.

¹²⁸ Direktiva (EU) 2019/2161 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2019 o spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in direktiv 98/6/ES, 2005/29/ES ter 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta zaradi boljšega izvrševanja in posodobitve pravil Unije o varstvu potrošnikov, UL L 328.

¹²⁹ Rok za vračilo dela kupnine je 14 dni.

¹³⁰ Rok za vračilo kupnine in blaga je 14 dni.

¹³¹ Grilc, 2006, str. 1285; Grilc, 2011, str. 1361.

¹³² Grilc, 2006, str. 1285.

¹³³ Podobnik, str. 1293, meni, da namenoma.

¹³⁴ Uradni list RS, št. 130/22.

¹³⁵ Zaradi spremembe dikcije v generalni klavzuli iz »drugih udeležencev« v »druga podjetja« je uporaba izraza »udeleženci« v naslednjem členu, ki ureja pravna sredstva, posledica zakonodajnotehnične napake in ni ustrezna. Iz- raz »udeleženci« je zato treba sistematično in sistemsko razlagati v smislu »podjetij«. Drugi udeleženci na trgu (beri: potrošniki) so varovani na druge načine.

¹³⁶ Možina, 2006, str. 1307.

¹³⁷ Piovano, Andolina.

¹³⁸ Tribunale Ordinario di Gorizia, N. R.G. 712/202 z dne 25. 11. 2021.