TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Na pritožbo prvotoženca zoper sklep z dne 29. 9. 2015 se v delu, ki se nanaša na prvotoženca, ta sklep spremeni tako, da se ugovor prvotoženca zoper sklep z dne 5. 12. 2014 zavrže.

II. Pritožbi drugotoženca zoper sklep z dne 29. 9. 2015 se ugodi in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na drugotoženca, spremeni tako, da se njegovemu ugovoru z dne 15. 12. 2014 ugodi, sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 5. 12. 2014 razveljavi, razveljavijo se opravljena dejanja – vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo – in se predlog za zavarovanje z začasno odredbo zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 5. 12. 2014 se zavrže.

IV. Tožeča stranka in prvotoženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

V. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti drugotožencu njegove stroške postopka zavarovanja v znesku 850,60 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od 9. dne po vročitvi tega sklepa.

Položaja stranskega intervenienta v smislu določb ZPP v postopku zavarovanja tretji osebi, na katero se sklep o zavarovanju ne nanaša, ni mogoče priznati.

ZIZ sam celovito ureja, kdo je lahko udeleženec v postopku, in sicer v 5. točki 16. člena kot udeleženca določa osebo, ki v postopku izvršbe ali zavarovanja uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa ni stranka v postopku. Le ti lahko torej sodelujejo v izvršilnem postopku ali v postopku zavarovanja, vendar le v okviru procesnih položajev in možnosti, kot jih opredeljuje ZIZ. Zato priglasitev stranske intervencije na strani ene od strank v postopku zavarovanja ni možna.

Zahtevek pod točko 1 predstavlja zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in izbrisno tožbo v smislu 243. člena ZZK-1 Gre za zahtevek, katerega izpolnitev se zavaruje z zaznambo v zemljiški knjigi v smislu 245. člena ZZK-1.

Sama odtujitev ali obremenitev sporne nepremičnine v ničemer ne more ogroziti položaja tožeče stranke v zvezi s tem zahtevkom, zato izdaja začasne odredbe v zvezi s tem zahtevkom ni niti potrebna.

Podrejeni zahtevek oziroma terjatev iz tega zahtevka je lahko verjetna le v primeru, da ni verjetna terjatev iz glavnega zahtevka.

Za zahtevek iz izpodbojne tožbe v smislu 255. člena OZ ne zadošča zgolj zatrjevanje oškodovanja upnikov, temveč je potrebno izkazati (oziroma ob odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka dokazati), da zaradi tega dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za plačilo upnikove terjatve, kar v konkretnem primeru pomeni, da je zahtevek lahko utemeljen le, če zaradi ravnanja prvotoženca tožeča stranka ne bo dobila poplačila, ki bi ga sicer dobila, in lahko to poplačilo doseže z izvršbo na sporni nepremičnini (primerjaj 260. člen OZ).

Res je sicer, da ni mogoče točno navesti, za koliko bi bilo sporno nepremičnino mogoče prodati. Vendar pa ob takem razkoraku med ocenjeno vrednostjo nepremičnine in vrednostjo hipotek, ob upoštevanju, da je izpodbojni zahtevek vložen glede nezavarovane terjatve tožeče stranke, tega ugovora drugotoženca ni mogoče kar tako zavrniti kot preuranjenega.

Tožeča stranka bi morala za izkaz verjetnosti izpodbojnega zahtevka verjetno izkazati tudi, da bi bila iz te nepremičnine lahko poplačana, torej da vrednost nepremičnine zadostuje najprej za poplačilo vseh hipotekarnih upnikov, nato pa še za njene terjatve iz izpodbojnega zahtevka.