TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 705/2019-16 z dne 27. 8. 2020 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Taksa je v obravnavanem primeru zaračunana za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah in drugih nepremičninah v lasti občine skladno z 9. členom ZFO-1. Iz zakona res ne izhajajo omejitve glede višine navedene takse oziroma merila za njeno določanje, kar pa ne pomeni, da je določanje takse z Odlokom kot občinskim predpisom zaradi odsotnosti takih zakonskih pravil v celoti neomejeno. Določitev občinske takse je omejena z ustavnim načelom ekvivalence.

Taksa za postavitev objektov za oglaševanje je občinska taksa, povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Z vidika ustavnega načela ekvivalence je tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Tovrstna taksa je določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju z obema vidikoma pridobljene koristi. V takem primeru je mogoče šteti, da je določena arbitrarno.

Ustavnost višine naložene takse v tem sporu je treba obravnavati tudi z vidika med strankama nespornega dejstva, da je bila taksa revidentu zaračunana na podlagi sankcije iz drugega odstavka 11. člena Odloka, po katerem se mu je zaradi dejstva, da je revident opustil prijavo taksne obveznosti, le-ta pomnožila s količnikom 1,5. Prav s tem argumentom tožena stranka tudi zavrača nesorazmernost določitve višine takse v obravnavani zadevi. Tako sankcioniranje revidenta na podlagi Odloka, ki glede navedenega nima podlage v zakonu, je očitno kaznovalne narave, zato bi zakonodajalec moral za postopek, v katerem bi se odločalo o taki sankciji, vključiti pravice iz 29. člena Ustave, saj postopek v ZDavP-2 teh ustavnopravnih jamstev ne zagotavlja v celoti. Ker tega ni storil, je določitev ukrepa kaznovalne narave protiustavna.

Kadar je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani upravni akt, zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zato tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji. Glede na splošno povezanost in medsebojno prepletenost dejanskih in pravnih vprašanj je v primeru, da so sporna oboja, za zagotovitev pravice do poštenega sojenja treba omogočiti strankam, da svoje navedbe v zvezi z njimi predstavijo na glavni obravnavi. Brez glavne obravnave je strankam tudi onemogočeno, da se neposredno seznanijo s pravnimi in dejanskimi stališči sodišča (285. člen ZPP) ter z njegovimi s tem povezanimi procesnimi odločitvami (npr. o tem, katerih dokazov sodišče ne bo izvedlo) in da nanje ustrezno reagirajo (npr. ugovarjajo zoper zavrnitev dokaznega predloga).