TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožničina ocena, da je otrok dovolj razsoden in pameten, da bi zmogel povedati svoje stališče, je presplošna, da bi vzbudila dvom o pravilnosti ugotovitev o otrokovi največji koristi. Pritožnica ne nasprotuje izvedenkinemu mnenju, da vprašanje, pri katerem od staršev bi želel živeti, lahko tudi pri socialno zrelejšem otroku, kot je sin pravdnih strank, vzbudi hude občutke krivde. Tega vprašanja mu zato tudi sodišče ne bi smelo postaviti. O katerih drugih okoliščinah, pomembnih za ugotovitev otrokove koristi, bi se moral izreči otrok, pa pritožba ne pojasni.

Odločitev temelji na oceni, da so vse hujše vedenjske težave sina pravdnih strank terjale spremembo tedanjega stanja, in da je bila ob tehtanju možnosti, tj. zaupanja v varstvo in vzgojo očetu na eni strani in izbire med namestitvijo v zavod oziroma v stanovanjsko skupnost ali ohranitvijo obstoječega stanja prva možnost v večjo otrokovo korist. Dokazni postopek ni pokazal, da bi bila vez med otrokom in materjo tako intenzivna, da je bilo začasno zaupanje otroka očetu sinu pravdnih strank v škodo. Prav nasprotno: otrok se je umiril, vedenje v šoli in doma in nenazadnje šolski uspeh pa sta se izboljšala.