TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Kot strošek pritožbenega postopka je obdolženi A. A. dolžan plačati sodno takso v višini 120,00 EUR, obdolžena B. B. pa v višini 163,00 EUR.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti preko tretjih oseb, torej, da obdolženec ne more biti posredni storilec tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 20. člena KZ-1. Te trditve pritožba ne obrazloži, temveč le navaja, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Ravnanje obdolženih A. A. in B. B., opisano v izreku sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki sta ga izvršila preko otrok C. C. in D. D., ki sta ju uporabila kot sredstvo za dosego svojih ciljev.

Oškodovanka je opisala občutek strahu in ogroženosti, ki je bil nedvomno večje intenzivnosti, sodišče prve stopnje pa v njeno izpovedbo o tem ni imelo razloga dvomiti in oceniti, da se ni tako počutila. Čeprav obdolženka za zalezovanje ni vedela, ker je bilo prikrito, temveč je zanj izvedela, ko je odkrila vsebino mobilnega telefona hčerke in je bila tako seznanjena s preteklimi tovrstnimi ravnanji, ki so potekali tudi v čas, ko je bila z zalezovanjem seznanjena, ni mogoče sklepati, da to pri njej takšnega občutka ni moglo povzročiti. Oškodovanec, ki je žrtev prikritega zalezovanja, kot se je izvrševalo v tem primeru, namreč nima podlage za sklepanje, da je namen storilca, da ga zalezuje, z njegovo seznanitvijo z zalezovanjem prenehal, zato tudi oškodovanka, ki sta jo obdolženca intenzivno in preko otrok na obravnavan način opazovala in kontrolirala, ni imela razloga za drugačne občutke kot jih je opisala ter za sklepanje, da je slab namen obdolžencev, ki ju je pri tem vodil, z odkritjem zalezovanja prenehal.

Pritožbeno sodišče zato po ponovni presoji teh pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ocenilo, da je oškodovanka s pregledom in fotografiranjem posnetka zaslona telefona svoje tedaj desetletne hčerke D. D., brez njene vednosti in privolitve, posegla v njeno pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil in posledično do komunikacijske zasebnosti, a da vsak poseg ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, temveč je v protipravnem posegu govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne opravičujejo ter da je potrebno dati prednost oškodovankini pravici do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, v katero je bilo poseženo z dejanjem, ki ga je oškodovanka zaznala z vpogledom v hčerkin telefon.