TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožba zoper sklep o preiskavi se zavrne.

V nasprotju z namenom instituta izločitve bi bilo, da bi stranka, kljub temu da za obstoj odklonitvenih razlogov ve, z njihovim uveljavljanjem lahko čakala do faze postopka, ko bi lahko izključno preko instituta izločitve organu de facto preprečila učinkovito nadaljevanje postopka. Špekulativno ravnanje stranke pri (ne)podajanju zahteve za izločitev zato predstavlja zlorabo procesnih pravic in ne more biti pravno varovano.

Šele po koncu zbiranja dokazov za določeno dejstvo (ter ugotavljanja morebitnih novih dejstev) je mogoče, upoštevaje vsak dokaz posebej in vse dokaze v medsebojni povezavi, opraviti končno subsumpcijo dejstev pod pravno normo ter sprejeti končno odločitev. Šele v tem delu postopka lahko pride do izraza morebitna pristranskost odločevalca, saj njegova seznanjenost z okoliščinami izven nabora dokaznega gradiva ali njegov osebni odnos do stranke lahko vplivata na percepcijo in interpretacijo dokazov.

Za izločitev predstojnika oziroma uradne osebe iz odklonitvenih razlogov podan resen dvom o njeni (subjektivni) nepristranskosti. Upoštevaje nizko stopnjo subjektivne presoje okoliščin, na podlagi katerih se uvedeta postopek in preiskava, bi morala tožnica z visoko stopnjo konkretizacije navesti dejstva, ki naj bi že v tej fazi postopka utemeljevala dvom v nepristranskost uradne osebe.