TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornika obdolženega J.T. odvetnika D.D. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu ob uporabi 2. točke prvega odstavka 51. člena v zvezi s 50.členom Kazenskega zakonika za prvo kaznivo dejanje iz izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen devet let zapora zniža na štiri leta zapora, za drugo kaznivo dejanje iz izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen štiri leta in deset mesecev zapora zniža na dve leti in tri mesece zapora, za tretje kaznivo dejanje iz izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen dve leti zapora zniža na eno leto in šest mesecev zapora ter za četrto kaznivo dejanje iz izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen dve leti in štiri mesece zapora zniža na eno leto in šest mesecev zapora,

nakar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen devet let zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obdolženemu v izrečeno kazen všteje čas odvzema prostosti in prestanega pripora od 26. 5. 2018 od 04.45 ure dalje.

V ostalem se pritožba tega zagovornika, pritožba zagovornika obdolženega J.T. odvetnika F.M. pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Kot rečeno, se razlogi sodbe z dokazno oceno odločilnih dejstev glede obdolženčeve krivde nahajajo v drugem delu, konkretno v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe, medtem ko iz pritožbene obrazložitve izhaja, da pritožnik nasprotuje vsebini razlogov oziroma sami dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ni predmet uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP, temveč zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot izpodbojnega razloga, ki ga pritožnik posebej uveljavlja.

Če je pritožbeno obrazložitev v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi mogoče prevesti v posredno zatrjevano kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave in hkrati kršitev četrtega odstavka 329. člena ZKP, je treba ob posplošeno zatrjevanem vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe, opozoriti še na drugi odstavek tega člena, po katerem dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Izhodišče pri tem je že ugotovljeno stanje stvari, ki je lahko z novimi dejstvi dopolnjeno ali spremenjeno. Merili sta odločilnost dejstev iz opisa kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj po obtožbi in kontekst, v katerem dokazovanje teh dejstev poteka.

Katerakoli kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP je odvisna od dejanskega stanja, kot ga je predhodno ugotovilo sodišče in ne dejanskega stanja, ki bi po oceni posamezne stranke moralo biti ugotovljeno. Tedaj je posredi izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa izpodbojni razlog, katera vsebina je napaka sodišča v ravnanju, ki je pravilno in popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju šele sledilo.

Po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljena naknadnost obdolženčevega ravnanja glede na ravnanja oškodovancev v nadaljevanju pomeni, da zahtevana istočasnost med protipravnim napadom in njegovim odvračanjem iz drugega odstavka 22. člena KZ-1 ni bila podana, v njeni izpeljavi pa še, da tedaj niti napada kot upravičenega razloga za njegovo odvračanje ni moglo biti. V takšnem primeru je potem jasno, da odpade presoja sorazmernosti med napadom in obrambo z morebitnimi prekoračitvami, ki so po predhodno ugotovljeni močni razdraženosti ali prestrašenosti upoštevne le pri tako imenovanem kvantitativnem ekscesu, medtem ko je v primeru tako imenovanega kvalitativnega ekscesa, kot je bil obravnavani, prekoračitev nečesa, česar zaradi neizpolnjenega temeljnega pogoja dejansko ni, logično nevzdržna.

Ravnanje oškodovancev pred obdolženčevim streljanjem, vodeno z izrazito zavržnim motivom je bilo ob ustavno zagotovljeni pravici do zasebne lastnine iz 33. člena, pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena, pravici do zasebnosti iz 35. člena in zlasti pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave nedopustno v vseh možnih ozirih. Razen tega je bilo pojavno takšno, da je pri obdolženemu po ugotovitvah izvedenke psihiatrinje in izvedenca kliničnega psihologa povzročilo hud strah in afekt, ki sta skupaj očitno določala način in intenzivnost obdolženčevega ravnanja v okoliščinah, ki izkustveno niso dopuščale posebnega preudarjanja.