TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
1) Člen 394 ZOR vsebuje pravilo denarnega nominalizma: če je predmet
obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih
enot, na katero se glasi obveznost, razen če zakon ne določa kaj
drugega. Kadar so odškodninske obveznosti denarne obveznosti, uporaba
tega načela ne dopušča valorizacije denarnih obveznosti in torej tudi
ne valorizacije že plačanih akontacij.
Tako v teoriji kot v sodni praksi je veliko pomislekov o uporabi tega
načela. Teorija zlasti poudarja, da je uporaba tega načela
vprašljiva, upoštevajoč ob njem načelo pravičnosti ob visoki
inflaciji, (ko ima stranka možnost zavlačevati s plačilom svojih
obveznosti) (npr. Cigoj, Komentar k 394. členu). Glede na to, da je
pravilo o nominalni vrednosti denarja jasno opredeljeno v citirani
določbi ZOR, se mu pri konkretnem odločanju ni mogoče izogniti.
Akontacija je po svoji naravi le del določene odškodnine in
predstavlja le določen denarni znesek, ki ga je treba odšteti od
končnega zneska odškodnine. Kriteriji, ki so bili odločilni pri
presoji akontacije, ne spreminjajo njene narave. S tem, ko je bila
denarno ovrednotena, je postala denarna terjatev, ki jo zato po 394.
členu ni dopustno valorizirati (tako npr. VS SR Slovenije, II Ips
261/81, Poročilo VS SRS, št.82/II, str. 9). V skladu s tem je bilo
predlagano posvetovanju za sprejem naslednje stališče:
Akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo je delna izpolnitev
denarne obveznosti. Zato se všteva v končno odmerjeno odškodnino v
nominalnem znesku.
2) Ob predlaganem stališču pa se vedno bolj pojavljajo dileme ali
plačana akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo vendarle ne
pomeni tudi delne izpolnitve obveznosti odgovorne osebe, vsaj v
določenih situacijah, zlasti se ta problem zaostri pri mejnih
primerih, npr.: tožena stranka ugovarja, da je z že plačano
odškodnino, ki jo šteje tožnik kot akontacijo, plačala celotno
pravično odškodnino v času plačila. Ob preizkusu izplačila se lahko
izkaže, da sicer ni bila plačana celotna pravična denarna odškodnina,
pač pa njen pretežni del. V takem primeru bi bilo mogoče zagovarjati
stališče, da je pravičneje in bolj v skladu z načelom, da dobi
oškodovanec popolno pravično denarno odškodnino, če presojamo
kolikšen del odškodnine je bil z akontacijo plačan in kolišen je
preostali delež pravične denarne odškodnine, odmerjene po pravilih v
času sodbe, ki tožniku še pripada.
Drug primer je naslednji: Če so bile v času izplačila akontacije
nekatere od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode sporne, druge pa
ne in je izplačilo predstavljalo popolno pravično denarno odškodnino
za nesporne oblike škode - odmera odškodnine za vse oblike škode (ko
tožnik vztraja pri celotni odškodnini) in odbitek akontacije v
nominalnem znesku od celote - pripelje do nesprejemljivega rezultata.
Ob relativni samostojnosti posameznih oblik škode in odmere
odškodnine zanje je zato odprto vprašanje, ali ni mnogo bolj v skladu
z vsemi načeli prisojanja odškodnin za nepremoženjsko škodo, če se
prizna odškodnina le še za sporne oblike škode, za katere akontacija
ni bila plačana.
V nekaterih primerih je sodna praksa šla po navedeni poti, npr.: če
je povrnjena škoda v znatnem delu, tako da je ostala nepovrnjena le v
neznatnem delu (npr.: 2,3%), se višina neplačanega neznatnega dela
določi z uporabo odstotka tega dela na celotno višino škode, ocenjene
na dan sojenja (VS Vojvodine, Rev 104/83 z dne 24.3.1983, Bilten VS
Vojvodine, 1983/2-3, str. 27, podobno tudi VS Srbije, Rev 1006/84 z
dne 24.9.1984, Privredno pravni priručnik, 1985/4, str.70).
Kljub vsem pomislekom o sprejemljivosti predlaganega stališča pa bi
vendarle bilo treba opozoriti, da bi nasprotno stališče, to je
možnost valorizacije glede na končni zahtevek neposredno nasprotoval
že citirani 394. člen ZOR in seveda bi bilo treba tako stališče
uporabljati tudi pri vseh drugih delnih spolnitvah denarnih terjatev,
za kar pa ni opore v zakonu.
Ob predlaganem stališču in prej nakazanih dilemah bi zato mogli
sprejeti dodatno stališče, katerega bistvo naj bo, da kadar je
plačana akontacija v celoti poravnala določeno škodo ob času plačila,
take škode oz. iz nje izvirajočega odškodninskega zahtevka ni več in
zato v kasnejši odškodninski pravdi ne more biti več vprašanja, ne
samo o akontaciji, pač pa tudi o odškodnini.
3) Poskus, kako odstraniti navedene dileme, je pomenil predlog
stališča, kot ga je podalo Zvezno sodišče:
'(1) Akontacija, ki jo je odgovorna oseba plačala oškodovancu na
račun odškodnine za nepremoženjsko škodo, se vračuna v pravično
odškodnino v nominalnem znesku.
(2) Če je bilo oškodovancu povzročeno več oblik nepremoženjske škode,
odgovorna oseba pa ob plačilu akontacije ni opredelila, za katero
obliko škode akontacijo plača, se akontacija vračuna v skupno
odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. Če je opredeljena samo
za določeno obliko škode, se vračuna v pravično odškodnino za to
obliko škode'.
Tudi ob tako predlaganem stališču so bila mnenja v razpravi močno
deljena. Tako so se v tej zvezi zastavljala tudi naslednja vprašanja:
ali v zvezi z obravnavano problematiko zares velja načelo monetarnega
nominalizma ali pa ne velja in bi se zato bilo treba zavzemati za
proporcionalno vračunavanje (v odstotkih) izplačanih zneskov, torej
za valorizacijo akontacij. Zastavljeno je bilo tudi vprašanje ali gre
v navedenih primerih sploh za vprašanje akontacije. Vsaj navadno
odgovorna oseba tako plačanih zneskov ne šteje kot akontacijo na
odškodnino, pač pa kot plačilo (ali delno plačilo) odškodnine, ki je
po njenem mnenju primerno glede na obseg ugotovljene škode.
Ob morebitnem izhodišču, da je treba tako delno plačilo odškodnine
upoštevati v sorazmernem delu vrednosti, ne pa nominalno, pa se
zastavljajo nova vprašanja, ali se namreč valorizira samo razlika med
že plačanim delom odškodnine in polno odškodnino, ali da se že
plačani znesek všteva proporcionalno glede na polno odškodnino
(katere višina je ugotovljena po razmerah v času sojenja) vsaj v
primerih predhodnega plačila odškodnine v pretežnem delu, gotovo pa,
če je s plačilom tkim. akontacije odškodnina bila plačana v celoti
(glede na razmerje ob plačilu - prenehanje odškodninske obveznosti).
Tako so bili izraženi tudi pomisleki, da pride proporcionalno
(valorizirano) vštevanje dela že plačane odškodnine v končno
odmerjeno odškodnino v poštev v primerih plačila odškodnine v
pretežni meri (npr. do 70 %), ne pa pri manjšem deležu. Zavedati pa
se je treba: če je nepremoženjska škoda le delno reparirana, ni
mogoče govoriti, da je bila (sploh) reparirana. Opozorjeno je tudi
bilo, da bi bilo treba delno plačilo odškodnine presojati drugače v
primerih negmotne škode kot pa v primerih odškodnine za gmotno škodo.
Izražena je bila tudi misel, ali ne bi kazalo, glede na specifiko
odškodnine za nepremoženjsko škodo, iskati kakšnih podobnosti med
vračunavanjem invalidnine oz. drugih prejemkov (iz naslova socialnega
zavarovanja) v odškodnino za nepremoženjsko škodo.
Ob odprtju navedenih dilem je posvetovanje sklenilo, da o tem
problemu ne sprejme sklepa, pač pa da se objavi le povzetek razprave
o tem problemu.