TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1133/95 z dne 22. 11. 1995 se ne sprejme.

Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva po enem izmed zakonov, kot to uveljavlja pritožnica. Ustavno sodišče v tem smislu ne presoja zakonitosti izpodbijane odločbe. Bistveno je le, ali je bilo pritožnici sodno varstvo ves čas zagotovljeno tudi skladno s stališčem izpodbijane sodne odločbe. Stališče izpodbijane sodne odločbe pritožnico napotuje na upravni postopek pred upravnimi organi. Zoper dokončne upravne odločbe je zagotovljeno sodno varstvo z upravnim sporom. Pritožnici je bilo torej preko upravnega spora ves čas zagotovljeno sodno varstvo, več od tega pa 23. člen Ustave ne zagotavlja. Pritožnica ne izkazuje niti ne zatrjuje, da bi redna sodišča v primerljivih zadevah odločala drugače. Pravno stališče, ki ga je Višje sodišče zavzelo v danem primeru, se tudi ne da oceniti za očitno napačno (samovoljno). V sodnem postopku so bile spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave. Očitek kršitve 22. člena Ustave je zato očitno neutemeljen. Iz obravnavane ustavne pritožbe in prilog izhaja, da ne gre za primer, ko bi ustavni pritožnici bila odvzeta prostost, zaradi česar bi imela pravico podajati vloge v svojem jeziku. Očitno je tudi, da v postopku ni bila obdolžena kaznivega dejanja. Vloge se sicer skladno z 11. členom Ustave vlagajo v uradnem jeziku, saj morajo biti sodišču in tudi drugim udeležencem postopka razumljive. Od trenutka nastanka suverene države Slovenije dalje so jeziki drugih jugoslovanskih narodov jeziki tujih držav. Ustava Republike Slovenije ne daje podlage za privilegiranje drugih jezikov bivše SFRJ. Zato pritožnici s tem, da je bila v postopku pozvana, da svojo vlogo v tujem jeziku dopolni s slovenskim prevodom z opozorilom na posledice, če tega ne bi storila, očitno ni bila kršena pravica iz 62. člena Ustave. Takšen postopek pa tudi ni bil v nasprotju s petim odstavkom 15. člena Ustave, preko katerega je človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, zagotovljenim z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, priznan ustavni rang. Zaradi zahteve po dopolnitvi vloge s slovenskim prevodom pritožnici očitno tudi ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Pritožnica namreč ne zatrjuje in ne izkazuje, da bi sodišče v njenem primeru postopalo drugače, kot sicer postopa v podobnih ali enakih zadevah. Stališče oziroma zahteva sodišča, da pritožnica dopolni svojo vlogo s slovenskim prevodom, pa tudi ni očitno napačno (samovoljno). Ne, da bi Ustavno sodišče zavzelo stališče do vprašanja, ali pritožnica sploh ima pravovarstveni interes za ugotovitev kršitve sojenja v razumnem roku pred rednimi sodišči (23. člen Ustave), se ji v danem primeru pojasnjuje, da takšna kršitev v njenem primeru očitno ni podana. Eno leto, šest mesecev in pol, že v svoji absolutni dolžini ne presega razumnega roka za sojenje sodišč dveh stopenj. V danem primeru pa je treba tudi upoštevati, da je postopek trajal dalj kot bi sicer, iz razlogov na strani pritožnice.