TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. 1. Tožba zoper I./1. (davek na dodano vrednost s pripadki) in I./2. (davek od dohodkov pravnih oseb s pripadki) točko izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-6044/2016-25 z dne 15. 5. 2017 se zavrne.

2. Postopek s tožbo zoper I./3. (davek od drugih dohodkov s pripadki) točko izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-6044/2016-25 z dne 15. 5. 2017 se prekine do končne odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 24/12, 30/12, 75/12, 94/12, 96/13, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16 in 69/17), ki se pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije vodi pod opr. št. U-I-497/18.

3. Odločitev o stroških postopka se pridrži do končne odločitve.

Izpodbijana odločitev je v skladu s stališčem iz sodbe Sodišča EU v zadevi Mecesek-Gabona C-273/11 z dne 6. 9. 2012, iz katere izhaja, da je člen 138(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se prodajalcu zavrne pravica do oprostitve DDV za dobavo znotraj Skupnosti, če je z objektivnimi elementi dokazano, da prodajalec ni izpolnil obveznosti dokazovanja oz. je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, ki jo je izvedel, del kupčeve davčne utaje, in ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi preprečil sodelovanje pri tej utaji.

V obravnavani zadevi gre za ustrezne objektivne okoliščine (neobičajne okoliščine v zvezi s prevozi, krajem razkladanja, neznanimi prevzemniki, odsotnost druge dokumentacije, odsotnost pogodbe s posrednikom, neizdaja fakture s strani posrednika, nezavarovanje plačila blaga, neplačilo blaga), kakršne v sodni praksi redoma kažejo na subjektivni element in ki jih tožnik samih po sebi konkretizirano ne izpodbija.

Tožbena navedba, da davčni organ ni navedel, kateri posel naj bi bil ob očitani navideznosti prikrit, je neutemeljena, saj je davčni organ v izpodbijani odločbi obrazložil, da stranke v resnici niso hotele skleniti nobenega posla, kar pomeni, da ni bil prikrit noben posel, ki bi bil lahko po določilu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 merodajen za obdavčenje.