IZREK
Četrti odstavek 31. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20 in 61/20), kolikor se je nanašal na ravnanja delodajalca v nasprotju z drugim ali tretjim odstavkom tega člena, je bil v neskladju z Ustavo v delu, ki se je glasil "v trikratni višini".
V preostalem delu četrti odstavek 31. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, kolikor se je nanašal na ravnanja delodajalca v nasprotju z drugim ali tretjim odstavkom tega člena, ni bil v neskladju z Ustavo.
EVIDENČNI STAVEK
Izpodbijana zakonska določba, ki se je nanašala na začasni ukrep za omilitev posledic epidemije COVID-19 in je določala obveznost delodajalca, da je moral v primeru določenih kršitev zakona plačati trikratnik sredstev, prejetih iz naslova povračila izplačanih nadomestil plače delavcem, je imela kaznovalno naravo. Pomenila je sankcijo v obliki denarne kazni, katere namen je bil odvračati delodajalce od morebitnih kršitev obveznosti, kršitelje pa kaznovati. Konkretna višina zneska, ki ga je moral plačati delodajalec v primeru kršitev, ni bila omejena in je bila v vsakem primeru znatno višja od sredstev, ki jih je delodajalec prejel. Čeprav je ukrep zadeval le določeno skupino subjektov (delodajalce), je imel izrazite kaznovalne elemente.
Morebitno ravnanje delodajalca v nasprotju z zakonom, ki je bilo sankcionirano z navedeno obveznostjo, je bilo hkrati določeno tudi kot kaznivo ravnanje – prekršek, za katerega je bila predpisana globa. Ker je šlo pri teh ravnanjih za isto stvar, je šlo za isto stvar tudi pri njihovem sankcioniranju.
Izpodbijana določba je v zvezi z navedeno obveznostjo pomenila podvajanje dveh pravnih postopkov, ki nista zasledovala dopolnjujočih se ciljev, temveč je bil cilj obeh postopkov isti, to je odvračanje in kaznovanje kršiteljev. Čeprav se dokazovanje ni ponavljalo in sta bila postopka izvedena v relativno kratkem časovnem okviru, obveznost plačila trikratnika prejetih sredstev ni bila odvisna od višine globe. Te obveznosti ni mogoče razumeti drugače kot sankcije kaznovalne narave oziroma dodatne "globe" za ravnanje, ki je bilo hkrati določeno tudi kot prekršek, za katerega je bila že predpisana globa.
Ker je navedena obveznost, ki je bila kaznovalne narave, pomenila podvajanje dveh pravnih postopkov, pri čemer je šlo pri obeh postopkih za isto stvar, je bila v neskladju z ustavno prepovedjo ponovnega sojenja o isti stvari oziroma z načelom ne bis in idem iz 31. člena Ustave.
Izpodbijana določba ni bila v neskladju z 31. členom Ustave, kolikor je zadevala le obveznost delodajalca, da je moral v primeru določenih kršitev zakona vrniti samo tista sredstva, ki jih je prejel. Ne da bi bilo treba ugotavljati, ali je bila izpodbijana določba tudi v tem delu kaznovalne narave, pri tem ni moglo priti do podvajanja postopkov, temveč sta se postopka le dopolnjevala. Šlo je za različne vidike odziva na družbeno neprimerno ravnanje. Na to ne vpliva okoliščina, da se po splošnih pravilih v prekrškovnem postopku lahko odvzame morebitna premoženjska korist. Pri abstraktni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče ne more spuščati v vprašanje, ali je v konkretnih primerih spoštovano načelo ne bis in idem, kar je lahko le stvar posameznih postopkov.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.