TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi stavek četrtega odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99 - popr., 110/02, 42/04, 61/05, 78/06, 53/07 in 94/07 - ur. p. b.) je v neskladju z Ustavo. Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Peti odstavek 12. člena v zvezi s 6. točko četrtega odstavka tega člena ter prvi odstavek in prvi stavek četrtega odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja niso v neskladju z Ustavo. Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 11. člena in drugega odstavka 12. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja ter 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 53/07) se zavržejo.

Ustavno sodišče je ob primerjavi višine takse za začetek postopka revizije iz prvega odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja z vrednostnim pragom javnega naročila oziroma s predmetom javnega naročila, od katerih je odvisna višina takse v postopku revizije, in ob upoštevanju posebnosti javnega naročanja in revizije postopkov oddaje javnih naročil ter pomena varstva javnega interesa v teh postopkih ocenilo, da višina takse ni nesorazmerna in da ponudnikov ne odvrača od varstva njihovih pravic v postopku revizije. Prijava ponudnika zgolj na posamezni sklop javnega naročila na vprašanje višine takse v postopku revizije ne more vplivati. Zato zakonodajalec ni presegel skrajnih meja polja svoje proste presoje in ta določba ni v neskladju z 2. členom Ustave. Višina skupnega zneska takse, to je nadomestila za stroške postopka iz drugega stavka četrtega odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja skupaj s takso za začetek postopka, ki bi ga vlagatelj moral plačati za postopek revizije javnega naročila, je po oceni Ustavnega sodišča pretirana. Zakonodajalec ni izkazal, da bi z dodatno takso za postopek (to je z nadomestilom za stroške postopka, ki jih mora vlagatelj plačati samo, če Državna revizijska komisija odloči, da njegov zahtevek ni utemeljen) upravičeval povečan obseg stroškov dela Državne revizijske komisije. Zato Ustavno sodišče ocenjuje, da je nadomestilo za stroške postopka pred Državno revizijsko komisijo v enaki višini kot taksa za začetek postopka v takšnem razmerju s storitvijo, da je zakonodajalec presegel skrajne meje polja njegove proste presoje. Poleg tega Ustavno sodišče ocenjuje, da bi višina te takse ponudnike lahko odvračala od varstva njihovih pravic v postopku revizije. Obveznost plačila dodatne takse za postopek bi namreč lahko povzročila, da ponudniki v primerih, ko ne bodo prepričani, da so njihovi zahtevki utemeljeni, ne bi več vlagali zahtevkov za revizijo in bi bila kontrola javnega naročanja (ki je tudi v javnem interesu) v tem delu omejena. Drugi stavek četrtega odstavka 22. člena Zakona je zato v neskladju z 2. členom Ustave. Ker izpodbijana določba ne omogoča razveljavitve, se je Ustavno sodišče odločilo za ugotovitveno odločbo. Ustavno sodišče bi namreč z razveljavitvijo drugega stavka četrtega odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja poseglo v polje proste presoje zakonodajalca. Vse gospodarske družbe, tako mikro in majhne kot srednje in velike, so z vidika obveznosti plačila takse v bistveno enakem in ne v različnem položaju. Ker gre za bistveno enake položaje, ki so tudi obravnavani enako, izpodbijana ureditev ni v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Položaj naročnika in ponudnika je v postopku revizije postopka oddaje javnega naročila različen. Ta položaj je različen tudi z vidika obveznosti plačila takse za začetek postopka revizije. Takse naročniku, ki sploh ne more biti vlagatelj zahtevka za revizijo, ni treba plačati. Ker načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da mora zakonodajalec enako obravnavati v bistvenem enake položaje, ne pa, da mora enako obravnavati tudi različne položaje, so ti lahko različno urejeni. Zato tudi v tem delu ne gre za neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Po sprejetem stališču Ustavnega sodišča odločba Državne revizijske komisije nima narave posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih ponudnikov in naročnikov. Iz enakih razlogov tudi odločitev naročnika nima narave posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih ponudnikov. Glede na to neskladje s 25. členom Ustave v ureditvi postopka odločanja o zahtevku za revizijo pred naročnikom oziroma Državno revizijsko komisijo sploh ni mogoče. Zato tudi izpodbijana ureditev ne more biti v neskladju s 25. členom Ustave.