TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Druga poved drugega odstavka 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 14/13 in 64/17) se razveljavi, kolikor ureja presežke prihodkov nad odhodki za izvajalce zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene službe, ki so gospodarske družbe in zasebni zdravniki.   Prvi in tretji odstavek 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti nista v neskladju z Ustavo.

Ni nujno, da se pojem prava EU negospodarske storitve splošnega pomena in domači pojem negospodarske javne službe pomensko prekrivata. Nacionalni pravni režim negospodarske javne službe je namenjen varovanju človekovih pravic in temeljne družbene solidarnosti. Doktrina negospodarskih storitev splošnega pomena v pravu EU pa pove, do katere mere je navedeni nacionalni pravni režim izločen iz dosega trgovinskih pravil prava EU. Katere od nacionalno pravno urejenih aktivnosti so negospodarske storitve splošnega pomena in zanje ključna ekonomska pravila prava EU niso uporabna, pove pravo EU in ne nacionalni pravni redi. Ni nedopustno, da je določena dejavnost po slovenskem pravu negospodarska javna služba, po pravu EU pa ni negospodarska storitev splošnega pomena. Tako je zato, ker je pojem negospodarske javne službe po slovenskem pravu širši od pojma negospodarskih storitev splošnega pomena po pravu EU.   Kolikor se posledice nacionalne opredelitve negospodarske javne službe odražajo na področju, kamor pravo EU ne seže, je to stvar nacionalnega prava. Pravo EU se, kolikor ne gre za vprašanje spoštovanja prava EU, ne opredeljuje do uvrščanja dejavnosti v take in drugačne nacionalne pravne režime.   Javna zdravstvena služba po Zakonu o zdravstveni dejavnosti je z vidika nacionalnega prava še vedno negospodarska javna služba, s pomenom, ki ga ima ta institut v slovenskem pravu. Ni mogoče sklepati, da je zakonodajalec želel celovit domač pravni režim negospodarskih javnih služb nadomestiti s terminom prava EU, katerega namen je le vzpostaviti kriterije za oceno, ali je z vidika prava EU neka storitev negospodarska in se zanjo ne uporabljajo določena pravila prava EU.   Ustavno sodišče ne presoja medsebojne skladnosti zakonov, razen če gre za takšna notranja nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države iz 2. člena Ustave. Druga poved drugega odstavka 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti ohranja v javni službi presežek prihodkov, ki je nastal v tej javni službi.   Druga poved drugega odstavka 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti ni v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave.   Čeprav je dejavnost javne zdravstvene službe v slovenskem pravu negospodarska javna služba, jo je treba z vidika varovanja ustavnega položaja zasebnikov šteti za dejavnost, na katero se nanašajo jamstva 74. člena Ustave.   Izpodbijana določba zasebnikom nalaga, naj presežek prihodkov iz koncesijske dejavnosti porabijo za opravljanje in razvoj koncesijske dejavnosti torej za investicije v to dejavnost oziroma za njene tekoče stroške poslovanja. Z njo zakonodajalec določa pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti zasebnikov. Presojana omejitev razpolaganja s čistim presežkom prihodkov zelo intenzivno oži polje podjetniške svobode zasebnikov in posega v samo jedro podjetniške pobude. Eno izmed ključnih jamstev podjetniške svobode je prav upravičenje avtonomnega odločanja na lastno odgovornost o tem, ali bo podjetnik pozitivni donos svoje dejavnosti ohranil v dejavnosti, preusmeril v drugo dejavnost oziroma porabil v lastnem gospodinjstvu. Zato izpodbijana ureditev pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude zasebnikov iz prvega odstavka 74. člena Ustave.   Cilj izpodbijanega posega je trajno, kakovostno in univerzalno dostopno zagotavljanje storitev javne zdravstvene službe. Ta cilj ima veliko težo in pomeni javno korist, ki lahko upraviči poseg v človekovo pravico do svobodne gospodarske pobude.   Negativni učinki izpodbijane omejitve svobodnega razpolaganja s presežkom prihodkov za zasebnike so zelo težki oziroma daljnosežni. Z njo je okrnjeno samo jedro podjetniške svobode.   Poleg tega druga poved drugega odstavka 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti na bistveno predpostavko udejanjanja javne koristi – ustvarjanje presežka pri opravljanju koncesijske dejavnosti – ne vpliva v pozitivni smeri. Tako intenzivna omejitev svobode uporabe presežka prihodkov lahko spodkoplje enega izmed ključnih motivov za opravljanje koncesijske dejavnosti. Zasledovani pozitivni učinek javne koristi zato ne odtehta daljnosežnosti in intenzivnosti posledic posega. Ustavno sodišče je zato izpodbijano določbo razveljavilo zaradi neskladja s prvim odstavkom 74. člena Ustave.   Prvi odstavek 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti ni v neskladju z Ustavo. Koncesija za opravljanje negospodarske javne službe je v slovenskem pravu brez dvoma pravica in ne pooblastilo v smislu obligacijskega prava. Poleg tega sama po sebi ni predmet javnega pooblastila in ne nastane na njegovi podlagi.   Tretji odstavek 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti ni v neskladju z Ustavo. Ne drži nosilno stališče pobudnikov, da ta določba pomeni, da prepoved in ničnost pravnega prometa s koncesijo pomenita tudi pravno nezmožnost prenosa koncesije v sklopu materialnega statusnega preoblikovanja koncesionarja.