TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da en fizični napad na drugo tožnico, ki ga spremljajo žaljivke in grožnje, ne dosega standarda preganjanja, kot tudi ne en grob prijem neke osebe prvo tožnika, ko je le-ta stopil na njeno dvorišče in brskal po smetnjaku, prav tako pa tudi ne žaljivke in psovke s strani sošolcev. Pravilno je ugotovila, da navedena dejanja ne predstavljajo tako hude kršitve človekovih pravic, da bi jih lahko ovrednotili kot preganjanje. Kot dejanj preganjanja tudi ni mogoče šteti razlogov, ki se nanašajo na zdravstvene in socialne pravice, saj je bila drugo tožnici zdravniška pomoč v nujnih primerih vedno nudena, ne glede na to, da ni imela urejenega zdravstvenega zavarovanja, druge zdravstvene storitve pa je morala plačati, ker ni imela sklenjenega zdravstvenega zavarovanja, in ne zato, ker je romske narodnosti, prav tako so ji na socialni službi dali denar za ponovni priklop elektrike, policija je v primeru fizičnega napada odreagirala, razen tega pa sosedov ni mogoče šteti kot subjektov preganjanja.

Primerneje bi bilo, če bi organ, ki odloča v azilnem postopku, v odločbi določil tudi rok za prostovoljno zapustitev države, vendar pa po mnenju sodišča ne gre za nobeno kršitev, če tega roka ni, ker je določen že s samim zakonom.