TFL Vsebine / TFLGlasnik

Uživalec starostne, predčasne, vdovske ali družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati kot zaposlen v delovnem razmerju ali samozaposlen oziroma začne ponovno opravljati dejavnost kot družbenik, delničar, ustanovitelj zavoda ali zadruge ali kot kmet, znova pridobi lastnost zavarovanca. Če začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, se mu posledično izplačuje zgolj sorazmerni del pokojnine, skladno s 116. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2). Takšna oseba se mora v roku prijaviti nazaj v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sicer to stori Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po uradni dolžnosti.

Iz omenjene določbe ZPIZ-2 ni razvidno, kateri stvarni razlogi in kakšen javni interes sta zakonodajalca vodila v smeri, da se le določene skupine upokojencev vključi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v smislu reaktivacije) ter posledično poseže v njihove že pridobljene pravice, v druge skupine upokojencev pa se ne posega. Obstaja namreč več primerljivih skupin upokojencev, ki se po upokojitvi (po pridobitvi pravice do starostne pokojnine) vrnejo na trg dela, vendar to zanje ne prinaša tudi obvezne vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prejeti dohodek ne vpliva na višino odmerjene pokojnine.

V tem prispevku bomo obravnavali predvsem primer družbenikov in poslovodnih oseb zavodov, ki so po ZPIZ-2 reaktivirani v nasprotju z nekaterimi drugimi skupinami uživalcev pokojnine ter za katere bi posledično lahko trdili, da so neenako obravnavani v nasprotju z 2., 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije.

Tako so na primer družbeniki in poslovodne osebe zavodov, pri katerih gre za organizacije, kjer cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička in kjer se presežek prihodkov nad odhodki (dobiček) ne izplačuje, venomer obvezno vključeni v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter posledično prejmejo sorazmerno manjšo pokojnino. Kmetje pa na primer pridobijo lastnost zavarovanca le, če so ponovno začeli opravljati drugo dejavnost ali dopolnilno dejavnost na kmetiji in njihov dohodek iz te dejavnosti, skupaj z dohodkom iz naslova osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, presega dohodkovni pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZPIZ-2. Upokojenci, ki so kmetje, in ne presegajo predpisanega dohodka, tako niso prijavljeni nazaj v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter niso reaktivirani, medtem ko takšen dohodkovni pogoj ni določen (in upoštevan) tudi za ostale, konkretno za družbenike in poslovodne osebe. Za takšno razlikovanje ni videti stvarnega razloga, saj je tudi opravljanje kmetijske dejavnosti oblika podjetništva in zato nenazadnje številne države enako obdavčujejo recimo dobičke iz naslova kmetijske in podjetniške dejavnosti. Tudi Zakon o dohodnini v 46. členu načeloma obravnava dohodke iz naslova kmetijske in gozdarske dejavnosti kot dohodke iz naslova dejavnosti. Po drugi strani pa za družbenike in poslovodne osebe neprofitnega zavoda, ki niti ne dobivajo nikakršnih prejemkov, dohodkov ali izplačila dobička, ni predpisanega pogoja višine dohodkov za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Torej upokojenec, ki opravlja kmetijsko dejavnost, in ne doseže dohodkovnega pogoja, ne postane zavarovanec, družbenik oziroma poslovodna oseba, ki pa ne ustvari popolnoma nobenega dohodka, pa postane zavarovanec in se mu pokojnina zniža (celo za najmanj 25 %).

Zgoraj opisana neenakost je podana tudi v razmerju do upokojencev, ki poleg pokojnine prejemajo tudi dohodke iz naslova civilnih pogodb (recimo avtorskih in podjemnih pogodb). Ti zavarovanci niso vključeni v 116. člen ZPIZ-2, ki zapoveduje ponoven vstop v zavarovanje. V tem primeru tudi ne more zdržati argument, da dohodki, pridobljeni na temelju avtorske ali podjemne pogodbe, ne predstavljajo stalnega vira prihodka, saj bi bilo vsekakor potrebno ločevati na osnovi višine ustvarjenih letnih prihodkov (kot recimo za kmete), ne pa glede na t. i. trajnost ali začasnost dohodkov. Celo več, splošno znano je, da je letni dohodek avtorjev (akademikov, svetovalcev…) lahko oziroma je pogosto precej visok.

Prav tako so družbeniki in poslovodne osebe neprofitnih zavodov neenako obravnavani tudi v razmerju do upokojencev, ki delajo na podlagi zakona, ki ureja začasno in občasno delo upokojencev (Zakon o urejanju trga dela - ZUTD), ki prav tako niso vključeni v 116. člen ZPIZ-2. Njihovo delo tako ne vpliva na višino njihove pokojnine niti jih ne bremenijo prispevki. Pri tem je jasno, da je institut začasnega in občasnega dela upokojencev namenjen prav pridobivanju dodatnega prihodka upokojencev, pri čemer družbeništvo oziroma poslovodstvo v neprofitnem zavodu po svoji definiciji ne stremi k ustvarjanju dohodkov. V skladu s 27.c členom ZUTD lahko začasno ali občasno delo upravičenec opravlja v obsegu največ 60 ur v koledarskem mesecu, pri čemer neizkoriščenih ur ni mogoče prenašati v naslednji koledarski mesec. Urna postavka upravičenca za opravljeno uro začasnega ali občasnega dela ne sme biti nižja od 4,20 EUR, dohodek za opravljeno začasno ali občasno delo pa v seštevku v koledarskem letu ne sme presegati 6.300,00 EUR. Iz omenjenega torej izhaja, da tudi za upokojence, ki opravljajo začasno in občasno delo po ZUTD velja dohodkovna omejitev in posledično torej iz tega razloga niso vključeni v reaktivacijo. Le če presežejo ta dohodkovni prag po ZUTD, postanejo zavezanci po 116. členu ZPIZ-2. Kot že omenjeno, pa dohodkovnega praga ni za upokojence, ki so družbeniki ali poslovodne osebe zavodov.

Družbeniki oziroma poslovodne osebe v neprofitnih zavodih so neenako obravnavane tudi v razmerju do upokojencev, ki opravljajo osebno dopolnilno delo po Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju: ZPDZC-1), torej kadar opravljajo dela pomoči v gospodinjstvu, njim podobna dela ali druga manjša dela. Tudi ti uživajo polno pokojnino, pri čemer iz naslova dopolnilnega dela prejmejo dohodke, ki so vsekakor višji od dohodkov družbenikov v neprofitnih zavodih, ki dohodkov niti ne prejemajo. Dohodkovna omejitev izhaja iz 14. člena ZPDZC-1, ki določa, da prihodek iz naslova osebnega dopolnilnega dela v posameznem polletju koledarskega leta v seštevku ne sme presegati treh povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji v preteklem koledarskem letu. Tudi v tem primeru je torej upoštevan dohodkovni pogoj, ki za družbenike in poslovodne osebe ne velja. Ne vključitev oziroma ne reaktivacija veljata tudi za opravljanje kratkotrajnega dela pa ZPDZC-1, ki takšno delo omejuje na 40 ur mesečno, skladno s 17. členom ZPDZC-1.

Družbeniki oziroma poslovodne osebe v neprofitnih zavodih so torej neenako obravnavane (vsaj) v razmerju do zgoraj opredeljenih primerljivih skupin upokojencev. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-92/94[1] jasno poudarilo, da načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ga pa zavezuje, da mora enaka razmerja urejati enako ter različna različno. Navedeno v sedanji ureditvi ni upoštevano. Poleg tega bi za omejitev pravice do socialne varnosti v skladu z določbo 15. člena Ustave RS (uresničevanje in omejevanje pravic) moral obstajati ustavno dopusten cilj, ki iz ZPIZ-2 ni jasno razviden.

---

[1] Odločba dostopna na http://www.us-rs.si/documents/e7/a8/u-i-92-942.pdf.