TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Če tožnik pri policiji niti ni iskal pomoči, čeravno je trdil, da je koruptivna (vendar pa ni povedal, da bi s policijo predhodno imel takšno izkušnjo), potem ne more zatrjevati, da mu ni zmožna ali mu ni hotela nuditi zaščite.

Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države. Tožnik je sicer pojasnil, da v Pakistanu ni državnega podpornega sistema za siromašne, vendar dejstvo, da država tožniku ne bi pomagala, četudi bi družina umirala od lakote, velja ne le za tožnikovo družino, temveč enako za vse prebivalce Pakistana; ne gre le za namerno odtegnitev državne pomoči tožniku, pač pa za splošno značilnost ureditve družbeno-ekonomskega oziroma javnega sistema v Pakistanu.

Določba 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 4. člena Listine EU, ki ustreza določbi druge alineje 28. člena ZMZ-1, bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.