TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na koncu II. točke izreka doda nov odstavek, ki se glasi:

"Prepoved iz druge in tretje alineje ne velja glede parcele 4 in glede dela parcele 3, na katerem sta urejena parkirišče za vozila, namenjena za opravljanje poslovne dejavnosti nasprotnega udeleženca, in dovoz do tega parkirišča in do parcele 4, in v obsegu, v katerem je zadrževanje nasprotnega udeleženca in tretjih oseb, ki se na navedenih površinah zadržujejo v njegovem imenu in za njegov račun, potrebno za opravljanje poslovne dejavnosti nasprotnega udeleženca."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsak udeleženec trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Med oblikami nedovoljenega nasilja sta v 3. členu ZPND navedena tudi psihično nasilje in zalezovanje. Kot psihično nasilje so opredeljena ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. Zalezovanje je naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve.

Po 19. členu ZPND lahko sodišče povzročitelju nasilju, ki je žrtvi prizadejal škodo na zdravju ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, prepove vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev, in se zadrževati v njegovi bližini, mu prepove zadrževati in približevati se krajem, kjer se žrtev običajno nahaja, prepove navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb, in prepove vzpostaviti srečanje z žrtvijo. Po 21. členu ZPND lahko sodišče povzročitelju nasilja, ki živi ali je živel v skupnem gospodinjstvu z žrtvijo, naloži, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam. Če sta žrtev in povzročitelj nasilja skupna lastnika stanovanja, sodišče omeji trajanje ukrepa na največ 12 mesecev. V sklepu, s katerim sodišče izreče ukrep po tem zakonu, izreče tudi denarno kazen za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča ali bo kršil dolžnost iz petega odstavka 21. člena ali dolžnost iz petega odstavka 22. člena tega zakona (22.č člen ZPND).

O trajanju ukrepov odloči sodišče ob upoštevanju intenzivnosti in trajanja poseganja v duševno integriteto žrtve. Samo po sebi zato ni pomembno, ali je povzročitelj nasilja vršil "zgolj" eno ali več oblik nasilja. Tudi sklicevanje na en primer iz sodne prakse še ne utemeljuje zatrjevanega predolgega trajanja ukrepov v obravnavanem primeru. Devetmesečno trajanje ukrepov je sorazmerno z ugotovitvami o hudo porušenem duševnem ravnovesju predlagateljice.

Ugotovitve o nasilnih ravnanjih nasprotnega udeleženca in ogroženosti predlagateljice utemeljujejo izrek prepustitve stanovanjske hiše ter prepovedi zadrževanja v njeni bližini in v bližini predlagateljičinega delovnega mesta.

Utemeljen je pritožbeni očitek o nesorazmernosti ukrepa, kolikor se nanaša na prepoved zadrževanja na nepremičninah, ki jih nasprotni udeleženec uporablja za parkiranje tovornjakov, prikolic in strojev, potrebnih za opravljanje svoje dejavnosti, in kot dovozno pot do parkirišča. V delu, v katerem je zemljišča in objekt, namenjen za opravljanje poklicne dejavnosti nasprotnega udeleženca, mogoče ločiti od ostalih nepremičnin, bi taka prepoved predstavljala prekomeren poseg v opravljanje dejavnosti, ki jo nasprotni udeleženec opravlja v okviru gospodarske družbe.