TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni bil prost, saj je bil kot voznik oklepnika zadolžen za opravo pregleda vozil skupaj z drugim voznikom oziroma za temeljno vzdrževanje vozil, takšni pregledi pa so trajali približno eno uro na dan, obvezni pa so bili dan pred patruljo (te pa so potekale večinoma v ponedeljek, kar izhaja iz evidenc). Ugotovilo je še, da je na začetku in na koncu tožnikove misije nepretrgoma potekala predaja med kontingentoma, tako da tožnik v spornem obdobju zaradi predaje ni bil prost. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo tudi na ugotovitev, da se je bil tožnik dolžan vsak dan udeležiti sestankov, na katerih so bili pripadniki seznanjeni z varnostno situacijo in so se, tudi z ogledom zemljevidov ipd., pripravljali na patruljo ter se seznanjali s tekočimi varnostnimi razmerami in ustrezno pripravljali na naloge. Poleg navedenega je tožnik sodeloval tudi pri t.i. admin premikih, ki so se opravljali ob nedeljah, ter pomagal urejati okolico. Glede na navedeno je treba zavrniti pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj je tožnik delal na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot njegovi prosti dnevi tedenskega počitka. Prav tako je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je vsebina navedenega dela takšna, da ni mogoč zaključek, da je tožnik kljub opravljanju tega dela ta dan počival. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da gre za naloge, ki so glede na svojo vsebinsko in časovno komponento taka obremenitev za pripadnika, da jih ni mogoče šteti zgolj kot obvezno prilagajanje načinu življenja v vojaški bazi, še posebej glede na dejstvo, da je šlo za vojaško misijo v Libanonu.