TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se:

- prva alineja IV. točke izreka izpodbijane odločbe delno spremeni tako, da je v roku 15 dni od vročitve te odločbe tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 3.232,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2015 do plačila, v preostalem delu (tj. glede odločitve sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo 38,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2016 dalje do plačila) pa se prva alineja IV. točke izreka odločbe razveljavi;

- druga alineja IV. točke izreka izpodbijane odločbe (tj. da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.037,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2015 do plačila) razveljavi;

- tretja alineja IV. točke izreka izpodbijane odločbe spremeni tako, da je v roku 15 dni od vročitve te odločbe tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 752,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2015 do plačila;

- v četrti alineji IV. točke izreka zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 13. 6. 2015 do 15. 6. 2015, še od zneska 752,65 EUR;

- V. točka izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki nadaljnje stroške postopka v znesku 449,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti 290,72 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika je neprimeren, saj bi slednji lahko izpovedal le o tem, da mu je tožena stranka povedala, da so bila vozila odjavljena, kar pa še ne dokazuje, da so bila vozila res odjavljena. Poleg tega je imela tožena stranka možnost predložiti neposreden dokaz, tj. potrdilo pristojnega organa o odjavi vozil. Vendar tega ni storila. Zgolj predlagala je, da poizvedbe pri upravni enoti opravi sodišče po uradni dolžnosti. Takšen predlog pa ni dopusten, saj mora skladno z določbo prvega odstavka 226. člena ZPP stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb.

Utemeljena je pritožbena graja, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za terjatev v višini 1.075,62 EUR ni predložila nobenega dokaza, protispisno.

Ob uradnem preizkusu odločbe višje sodišče ugotavlja, da je podana kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane odločbe o kapitaliziranih zakonskih zamudnih obrestih odločalo dvakrat.